Porfirij Ivanov - ruski jogi ali prevarant?

Aleksander Sušenok/TASS
Več kot 50 let je hodil nag in bos, oblečen v samo spodnje kratke hlače - tudi pozimi. Preživel je mučenje nacistov in bival v najstrožjih psihiatričnih ustanovah Sovjetske zveze - vendar je kljub temu dočakal 85 let. Je bil Porfirij Ivanov jogijski učitelj, vodja sekte ali preprosto nor?

Sovjetske oblasti so sovražile izstopajoče ljudi - če niso delali za komunistično partijo. In Porfirij Ivanov ni bil del partije. Preprosto je širil svojo filozofijo zdravega načina življenja - in da bi dokazal njegovo učinkovitost, ni nosil nobenih toplih oblačil in se ponašal z izjemnim zdravjem.

Ljudje so se zgrinjali k Porfiriju, saj so ga imeli za duhovnega vodjo - in sovjetske oblasti so bile zelo pozorne do "Učitelja". Da bi ustavili njegovo delovanje, so ga pošiljali v psihiatrične bolnišnice. Še danes nekateri pravijo, da je bil Ivanov duševno moten, nekateri pa menijo, da je bil resnični genij. Morda je bil oboje.

Izziv z vedrom ledene vode v Sovjetski zvezi

Porfirij Ivanov v snegu

Ivanovo zgodnje življenje je večinoma znano iz njegovih lastnih pričevanj. Rodil se je leta 1898 v neki vasi v Luganski regiji v Ukrajini (ki je bila takrat del Ruskega imperija). Porfirija je odlikovala izjemna moč in višina. Ko je bil star 15 let, je začel delati v rudnikih. "Delali smo neumorno: včasih tudi po 20 ur na dan," je v svojih spominih zapisal Porfirij.

Porfirija so vpoklicali v rusko cesarsko vojsko, vendar ni sodeloval v vojaški akciji, saj je prišla revolucija in končala vojno. V sovjetski državi je Ivanov živel življenje tipičnega razgrajača - igral je igre na srečo, popival in sodeloval v vaških bojih. "Nekoč sem bil izobčenec, oropal sem naravo, uničil vedrino, nisem razmišljal na nič drugega kot na lagodno življenje - vse sem počel, da bi mi bilo življenje prijetno. Potem pa sem se oddaljil od vsega tega in začel vzpostavljati prijateljski odnos z naravo..." je zapisal Ivanov.

Porfirij Ivanov v mlajših letih

Leta 1928 je Ivanov preživel 11 mesecev v zaporu zaradi davčnih goljufij. Toda kmalu se mu je življenje obrnilo za 180 stopinj. Kot je zapisal sam, je neke zime v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja zbolel za rakom. Zdravniki so rekli, da je brezupen primer. Ves obupan, je Porfirij začel odhajati na mraz in se polivati z ledeno vodo, da bi tako "hitreje propadel". Presenetljivo je njegovo delovanje pripeljalo do nasprotnega učinka - njegova moč in energija so rasle z neverjetno hitrostjo. Ivanov je nato prešel na vsakodnevno polivanje s hladno vodo.

Počasi se je Ivanov odrekel vsem oblačilom - v katerem koli letnem času je nosil le spodnje kratke hlače in tudi pozimi hodil bos. Nehal se je briti in si striči lase, zapustil je ženo in dva sinova in odšel vandrajoč po Ukrajini in južni Rusiji ter širil svojo novo "Idejo", kot jo je imenoval, enotnosti z naravo. Načela so bila zelo preprosta - hladne kopeli zjutraj in pred spanjem, popolni post ob sobotah, redno globoko dihanje na prostem... Toda kaj je Ivanova pripeljalo do njegove slave?

Učitelj ali norec?

Zaradi svojega izgleda Ivanov nikakor ni mogel dobiti službe v sovjetski državi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Toda ljudi je pritegnil, saj je v času negotovosti, lakote in protireligijske sovjetske propagande ponujal na videz zdrav pristop do življenjskega sloga. Vendar pa je bil v očeh države le še en norec, ki je tekal naokrog nag in propagiral nekaj šepavih naravoljubnih idej.
Leta 1935 so Ivanova prvič prijeli in ga zaprli v umobolnico v Rostovu na Donu. Psihiatri so Ivanovu diagnosticirali shizofrenijo, mu prepovedali kakršnokoli delo in ga poslali sorodnikom v Rostovsko regijo.

Porfirij Ivanov "zdravi" dekle s svojim dotikom

Točnih informacij o tem, kje se je Ivanov nahajal pred drugo svetovno vojno, je zelo malo. Ko pa so nacisti zavzeli Rostovsko regijo, je Ivanov postal precej znan - kot nekakšen lokalni fenomen. Ivanov je dejal, da so nacisti "preizkušali" njegove sposobnosti vse do točke mučenja: v hudem mrazu so ga vozili z motorjem in ga pustili ure in ure zakopanega v sneg. Toda, ko je Ivanov vstal iz snega, je bilo njegovo telo rdeče in iz njega je prihajal para, so zapisali njegovi biografi. Vendar so te informacije spet temeljile na lastnih pričevanjih Porfirija.

Vojna ni spremenila ne Ivanova ne njegovih praks. V letih po vojni je nadaljeval s svojim učenjem. Takrat si je Ivanov že nadel ime "Učitelj". Eduard Protopopov, inženir, se je spominjal srečanja z Ivanovom leta 1949 v Moskvi, kamor je prišel zdraviti in poučevati. "Učitelj je vsem umival noge s hladno vodo iz umivalnika. Nato je težke bolnike položil na kavč in položil svoje roke nanje: eno roko na glavo in drugo na prste na nogi. Z drugimi se je le držal za roke in se pogovarjal o življenju in zdravju. Po tem je vsem povedal nasvet: dajajte potrebnim, pozdravljajte vse ljudi, ne pljuvajte po tleh, ne pijte, ne kadite, ob sobotah se vzdržite hrane in vode, dvakrat na dan si umijte noge s hladno vodo, da se "prebudite". In njegov zadnji nasvet je bil, da je potrebno hoditi bos, dihati svež zrak in prositi za zdravje.

S tovrstnimi praksami je Ivanov sčasoma pritegnil pozornost KGB-ja in posledično bil poslan v najstrožje duševne zavode v Sovjetski zvezi. V letih 1951-1954 je bil zaradi protisovjetske propagande poslan na obvezno psihiatrično zdravljenje v psihiatričnih bolnišnicah zaporniškega tipa. Tam je bila zelo uboga hrana in tisti zaporniki, ki niso prejemali nobenih paketov s hrano od sorodnikov, so dejansko stradali. V petdesetih letih prejšnjega stoletja v psihiatričnih bolnišnicah skoraj niso uporabljali zdravil - bila je razširjena le "sonoterapija": zaporniki so dobivali velike odmerke uspavalnih tablet, tako da so nenehno spali, razen v času obrokov. Samo Ivanovo resnično izjemno zdravje mu je pomagalo preživeti to "ujetništvo". Leta 1964 so ga ponovno prijeli zaradi prevare, vendar so ga prišteli za duševno bolnega. Naslednja 4 leta je znova preživel v umobolnicah.

Do takrat je bila Ivanova slava že precejšnja. Pogosto je potoval iz svoje vasi v Rostovski regiji v Moskvo, da bi "zdravil" ljudi. Eden od njegovih učencev se je spominjal: "Učitelj je pogosto prihajal v Moskvo na povabilo nekaterih bolnih ljudi. Iz vsega mesta so prihajali ljudje na železniško postajo, da bi spoznali Učitelja. In ko je izstopil iz vlaka, so ga vsi hiteli poljubljati. [...] Ko sem vstopil v sobo, so povsod sedeli ljudje in čakali. Učitelj je prišel ven, pokončen, modrook in ves belolas. Položil je roke na prsi in ljubeče dejal: "Dragi prijatelji, prišel sem, da vas ohranim pri zdravju."

Zadnja leta in potem

V sedemdesetih letih je Porfirij Ivanov postal lokalni "guru" v Verhnjih Kondručih, vasi v Luganski regiji v Ukrajini, kjer je živel in sprejemal obiskovalce in učence. Od novembra 1975 do marca 1976 je bil ponovno zaprt v umobolnico, in to samo zaradi tega, ker se je preprosto želel udeležiti 25. kongresa Komunistične partije Sovjetske zveze!

Pri 77-78 letih Ivanov ni bil več tako pri močeh in v bolnišnici so ga "zdravili" skoraj do roba smrti. Ivanova so poslali domov k njegovi učenki in prijateljici Valentini Suharevski v skoraj brezupnem stanju. Toda ko je psihiater tri dni kasneje obiskal njegov dom in preveril, ali je stari razgrajač že končno mrtev, mu je Porfirij sam odprl vrata - oblečen v svoje običajne spodnje kratke hlače.

Ivanov pomaga enemu od svojih učencev pri hladnem tušu

Leta 1979 pa je bil ponovno pridržan - tokrat omejen na hišni pripor, potem ko se je veliko učencev in privržencev zgrnilo v njegov vaški dom na praznovanje nove obletnice začetka njegovih naukov. Ta hišni pripor se je končal šele leta 1982, ko se je v eni najbolj priljubljenih sovjetskih revij "Ogonjok" pojavil članek o Ivanovu in njegovem zdravem načinu življenja. Nazadnje je v svoji zadnjih letih življenja končno prejel javno priznanje. Skupno je več kot 12 let preživel v zaporih, bolnišnicah in psihiatričnih ustanovah.

Ivanov in njegovi učenci

Porfirij Ivanov je umrl leta 1983, star 85 let - toda za njegove privržence je bil to le začetek obsežne dejavnosti. Spodbujeni z uradnim "priznanjem" Ivanovega učenja, so njegovi privrženci organizirali srečanja, konference in objavljali njegove zapise. Leta 1992 se je v bližini nekdanjega doma Ivanova na praznovanju zbralo okoli 10.000 ljudi. Še vedno je na tisoče privržencev Ivanova, ki potrjujejo koristnost njegovega sistema; vendar pa Ivanov ali njegovi sledilci nikoli niso predložili nobenega znanstvenega dokaza o njegovi dejanski koristi - le ustna pričevanja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke