Prva svetovna vojna in ruska revolucija 1917 sta prekinili razvoj motošporta, ki se je začel v poznih letih obstoja Ruskega imperija.
Šele v tridesetih letih so nove sovjetske oblasti motošportu priznale doprinos k razvoju domače avtomobilske industrije, saj so eksperimentalni dirkalni avtomobili omogočili testiranje novih delov in sistemov, preden bi ti bili uvedeni v serijsko proizvodnjo sovjetskih avtomobilov.
Prvi sovjetski dirkalni avtomobil se je pojavil leta 1938. To je bil GAZ-GL-1 s 65-konjskim motorjem. Druga generacija tega dirkalnika, ki jo je poganjal 100-konjski motor, je leta 1940 postavila prvi uradni hitrostni rekord v ZSSR 161,87 km/h. Čeprav je bil ta rekord dokaj skromen in ni presegel dosežkov dirkačev v carski Rusiji, je za sovjetske avtomobilske navdušence vseeno pomenil preboj.
Druga svetovna vojna je prekinila razvoj motošporta še za dodatnega pol desetletja. Po vojni so v ZSSR prišli prvi dirkalniki iz Nemčije v sklopu reparacij. Dirkalnik Typ 650 Nemške avtomobilske zveze je bil pretvorjen v sovjetski model Sokol-650.
V poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih se je začela proizvodnja modela Moskvič-400, ki je bil identičen modelu nemškega Opel Kadett K38, proizvedenega med leti 1937 in 1940.
Prvo prvenstvo v avtomobilskem dirkanju v Sovjetski zvezi se je odvijalo šele leta 1950. To je bila 300 kilometrov dolga dirka po Minski javni magistrali na zahodu Moskovske regije.
Prva krožna dirka v ZSSR je bila organizirana šele pet let kasneje, leta 1955. V vmesnem času je Mednarodna avtomobilska zveza med svoje člane sprejela Osrednji avtomoto klub ZSSR.
Leta 1956 je v krožni dirki sodelovalo več modelov dirkalnikov: Moskvič model 401 in 402, GAZ-20 Pobjeda ter še nekateri izvenserijski modeli.
Voznik Mihail Meteljev je kot prvi prevozil ciljno črto in postal sovjetski prvak. Dirkal je z modelom GAZ-SG-1, znanim tudi kot Pobjeda-Sport. Dirkalnik je imel odprto šasijo in 80-konjski motor.
Tudi drugouvrščeni Vjačeslav Mosolov je dirkal z enakim modelom.
Tretjeuvrščeni Boris Kurbatov je vozil ZIS-112/1. Preden je dirkalnik leta 1955 zapeljal na progo, so morali inženirji izboljšati zavorni sistem, saj se je pri prvi izvedenki dirkalnika močno pregreval.
Druge modifikacije teh vozil, ki so prav tako sodelovale na dirki, so izgledale takole:
Avtomobil v ospredju fotografije je bil znan kot Minsk. Čeprav se je takrat zapeljal po progi, se ni potegoval za stopničke.
Postopoma je motošport v Sovjetski zvezi pridobival na pomenu. Tekmovanja so se izvajala v različnih disciplinah – reliju, krožnih dirkah, kartingu itd.
Vozniki iz socialističnih držav so redno sodelovali na t. i. prijateljskih prvenstvih. Organizirana so bile tudi redna regionalna tekmovanja.
Leta 1971 so sovjetski dirkači sodelovali na dirki 24 ur Spaja, 24-urnega vzdržljivostnega tekmovanja v Belgiji. Sovjetska moskviča (model 412) sta dirko končala kot zadnja, a že samo dejstvo, da sta zdržala do konca dirke, je veljalo za precejšen uspeh.
Različni modeli avtomobilov, proizvedeni v tovarni VAZ, so kmalu postali priljubljeni med sovjetskimi dirkači. Še danes je po vsem svetu na tisoče navdušencev nad Lado.
Izven dirkališč so sovjetski inženirji delali na razvoju avtomobila, ki bi lahko dosegel hitrost zvoka 1.190 km/h. Tako je v Harkovu v Ukrajinski SSR nastal edini sovjetski reaktivni avtomobil HADI-9, ki ga je poganjal motor lovca MiG-19. Zaradi številnih težav pa ga nikoli niso preizkusili do popolnosti in tudi hitrosti zvoka nikoli ni dosegel.