S čim je car hranil svoje vojake?

»Življenje v Parizu je slabo – nič ni za jest, sploh nima smisla spraševati za kos rženega kruha!« Tako je Pjotr Šeremetjev dejal Aleksandru Puškinu, potem ko se je leta 1827 vrnil z diplomatskega srečanja v Parizu. Kaj je tako posebnega na rženem kruhu? Kot bogat vir vitaminov in pečen s kislim testom je bil rženi kruh osnovno živilo vsakega Rusa, tudi vojaka.

Brez rženega kruha ruska vojska ni mogla dobro delovati. Med rusko-turško vojno 1735-1739 ruski oskrbovalni vlaki niso uspeli pravočasno priti do Krima, zato si je morala vojska nekako pomagati sama. Christoph von Manstein, pruski častnik, je pisal, da »Kar je vojake najbolj oslabilo, je bilo to, da so bili vajeni jesti kisel rženi kruh, tukaj pa so morali jesti nevzhajan bel kruh.«

Kama

Pred Petrom Velikim so morali ruski vojaki med kampanjami sami poskrbeti za prehrano. Tako je bilo že od vselej. Čim se je v Moskovski kneževini pojavila kakršnakoli redna vojska, je posamezen pripadnik dobil kos zemlje, da se je lahko preživljal – seveda s pomočjo dela tlačanov.

Med kampanjami pa so morali ruski vojaki loviti, ribariti ali kupovati hrano od trgovcev, ki so z vozovi sledili vojski.

Prehrana ruskega vojščaka v tistih časih je bila preprosta in ne preveč bogata z beljakovinami. Rženi kruh so pekli na licu mesta, kjer so bili parkirani vozovi. Tu so bili še kislo zelje, čebula in česen – ta živila, ne samo, da so bila hranljiva, pač pa so krepila tudi imunski sistem. Obstajalo je več vrst kaš, ki so bile enostavne za transport in hitro pripravljene. Kaše iz prosa, ovsa ali bisernega ječmena so sestavljale jedilnik preprostih ljudi.

Na poti pa so vojaki preferirali kamo (ali tolokno v ruščini) – praženo ovseno moko. Te ni bilo treba vreti in jo je bilo mogoče jesti na poti. V bivakih so kamo kuhali v vroči vodi, da so dobili hranljivo kašo, ki so jo jedli s sušeno ribo ali svinjsko mastjo. Drobno nasesekljano mast so dajali v skoraj vsako kašo.

Sušeno meso ni bilo vedno na voljo, še posebej v vlažnem delu leta. Kosi sušenega mesa so se na vlagi hitro kvarili. Namesto tega so vojaki s sabo na pohode jemali sušene gobe in repo. Za zaloge je načeloma skrbel vsak vojak sam zase, tam, kjer je bilo možno, pa so se posluževali lova in ribištva.

Peter prinese meso

Brez rednih zalog beljakovin je bila ruska vojska pred Petrovo vladavino slabo hranjena. Prav to je bil verjetno eden od razlogov za njene slabe rezultate na bojiščih 17. stoletja.

Car Peter je nato leta 1700 kot prvi v vojsko uvedel posebne uradnike, ki so bili odgovorni za dobavo hrane ruski vojski.

Od takrat naprej je vsak vojak dobil racionirani obrok v obliki hrane zanj in krme za njegovega konja. Med kampanjami v tujini so vojaki dobili le krmo za konje, saj je veljalo kot samoumevno, da se bodo prehranjevali z ropanjem sovražnega ozemlja. Takšna je bila vojaška etika 18. stoletja.

Doma je vsak vojak dobil dnevni obrok, ki je bil sestavljen iz: 820 gramov rženega kruha, 410 gramov govedine, 250 miligramov vodke (en kozarček) in 3,27 litrov piva! Vsak mesec je vojak dobil tudi skoraj 6 kilogramov različnih sušenih kaš in 820 gramov soli. Višji čin, kot je nekdo imel, več hrane je dobil. Polkovnik je bil npr. upravičen do kar 50 dnevnih odmerkov.

To seveda ne pomeni, da je polkovnik dobil 20 kg mesa. Dnevni odmerek je bil izdan v obliki denarja, s katerim je bilo možno kupiti hrano od trgovcev. Leta 1720 je bila uvedena standardna norma 75 kopejk na dan »za sol« in 72 kopejk »za meso«. Vojaki so prejemali denar poleg redne plače. Za nakup hrane in njeno pripravo so bili zadolženi kuharji, ki so jih v vsaki četi (med 100 in 250 mož) izbrali vojaki iz lastnih vrst.

Kuharji so potovali v konvoju vozov, vozili so se pred ostalo vojsko, da so prišli na naslednjo postojanko prej in pripravili hrano.

Vojaška prehrana, ki jo je uvedel Peter Veliki, je končno torej imela meso, a primanjkovalo je maščob, rib in zelenjave. Med verskimi prazniki, ki so lahko šteli tudi po 200 dni v letu, je meso zamenjala riba.

Peter je zelo skrbel za kakovost kruha: »Pozoren je treba biti predvsem na to, da tako kruh kot moka nista gnila ali smrdljiva, zato da se v vojski ne bi zaredile bolezni,« je zapisal Peter v njegovem Vojaškem statutu iz leta 1716. »Potrebno je kontrolirati [delo] poljskih pekarn, zato da […] se držijo mase [moke] ki je določena v pravilih.«

Znova lačni

Vojakova prehrana v Petrovih časih je znašala le okoli 3.100 kilokalorij, medtem ko je bila dnevna prehranska potreba moškega med 18. in 40. letom starosti, ki opravlja težko fizično delo, med 4.200 in 4.500 kilokalorijami. Kljub temu je vojaška prehrana ostala približno enaka do konca 18. stoletja.

Med vladavino carice Jelizavete so del vojaške prehrane postale kruhove drobtine, saj so bile lahke in nezahtevne za prenašanje. A med dolgimi kampanjami in obleganji mest, je bila prehrana, ki je slonela primarno na kruhu, nezadostna. Vojaki so zato začeli dobivati prebavne težave – redno prehranjevanje s suhim kruhom namreč slabo vpliva na črevesje in povzroči krvavitve. »Drobtinična dirareja« je v vojski postala stalnica.

Po napoleonskih vojnah se je prehrana v ruski vojski še poslabšala. Meso je znova postalo redko, namesto njega pa so vojakom dajali juhe (zeljne, fižolove, ovsene itd.) in ta isti oves je bil uporabljen tudi za kaše. To enostavno ni bilo dovolj, da bi vojak ohranjal zdravje. Med vojaškim osebjem se je začel širiti skorbut, bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C.

Zgodovinar in zdravnik Aleksander Pučkovski je leta 1830 pisal, da je za skorbutom trpelo skoraj 760.000 vojakov, preko 70.000 pa jih je od njega umrlo.

Slaba prehrana je negativno vplivala na delovanje vojske. Rusi so imeli velike težave pri zatiranju varšavske vstaje 1830 – 1831 ter madžarske revolucije 1849. Ene največjih težav z dobavo zalog pa so izkusili med krimsko vojno – prav kakor med rusko-turško vojno v letih 1735 – 1739. Med celotno krimsko kampanjo je primanjkovalo sadja in zelenjave, lokalne zaloge pa so kmalu pošle. Slaba prehrana je bila eden od glavnih razlogov za ruski poraz v krimski vojni.

Za boj proti korupciji v vojaškem zalogovnem sistemu v času carjevanja Aleksandra II., so vojaški uradniki preklopili na redne odmerke prehranskih paketov, ki so vključevali po 913 gramov moke in 120 – 130 gramov kaše dnevno. To ni bilo veliko, a za primerjavo – v nemški in francoski vojski tistega časa, je količina kruha znašala le 750 gramov na dan.

Meso, maščoba, zelenjava in olja niso bila vključena v standardne odmerke, namesto tega so vojaki prejemali dodatni denar poleg redne plače, da so kupovali potrebščine od trgovcev v konvojih. Sveže zelenjave kljub temu ni bilo nikjer za dobiti. Namesto nje je na vojakovem jedilniku navadno bil fižol ali zelje.

Po rusko-turški vojni 1877 – 1878, kjer je mnogo vojakov dobilo ozebline in zbolelo za prehladi med zimsko kampanjo, je ruska vojska znova uvedla dnevni odmerek 145 gramov »kruhovega vina« (vodke). Z naraščajočo porabo čaja, je tudi on postal del vojaškega menija. Ruski vojak je leta 1905 dobil do 737 gramov čaja letno, medtem ko je britanski dobil po 2,5 kg letno, mornar pa preko 3 kg.

Konzervirana hrana je v rusko vojsko prihajala počasi. Ko se je leta 1873 med kampanjo v Hivi (Srednja Azija) na meniju prvič pojavila konzervirana juha in meso, vojaki nad tem sprva niso bili navdušeni, proti koncu 19. stoletja pa so se že uveljavile konzervirane mesne enolončnice. Konzerve je bilo moč odpreti z nožem ali bajonetom, lahko se jih je pogrelo na odprtem ognju, enolončnico pa se je lahko jedlo takoj.

Ob začetku rusko-japonske vojne so bili vsi ruski polki opremljeni s poljskimi kuhinjami, kar je omogočalo kuhanje tudi med pohodi. Kuhanje po starem načinu – v loncih in kotlih – so prakticirale samo nekatere čete. V zgodnjem 20. stoletju je bil sistem zalaganja hrane v ruski vojski že na nivoju evropskih vojsk.