Kdaj sta se skregala Stalin in Trocki?

Med vsemi boljševiškimi voditelji je imel Lev Trocki najboljše možnosti za vodenje Sovjetske zveze po smrti Lenina, a v političnem boju ni uspel premagati svojega največjega nasprotnika – Stalina. Ta boj se je za Trockega končal z izgnanstvom, nato pa še s smrtjo. Kako pa se je začelo to znamenito rivalstvo?

Vojaški strokovnjaki

Prvi odprti konflikt med dvema voditeljema revolucije se je zgodil poleti 1918 v času obrambe Caricina (bodočega Stalingrada), ki ga je oblegala bela vojska. Mesto je imelo velik pomen, saj je čezenj potekala oskrba s kruhom osrednjega dela Rusije.

Junija je v Caricin prispel Stalin, da bi rešil problem z organiziranjem dobave prehranskih izdelkov. V tem času je zasedal položaj narodnega komisarja (ministra) za narodnosti. Z Leninovo podporo je razširil svoje pristojnosti tudi na področje obrambe mesta.

"Linija južno od Caricina še ni vzpostavljena nazaj," je pisal Stalin Leninu 18. julija: "Preganjam in kregam vse, ki jih je treba. Upam, da jo kmalu vzpostavimo nazaj. Če bi naši vojaški ’’strokovnjaki’’ ne spali in lenarili, linija ne bi bila prebita, in če bo ponovno vzpostavljena, to ne bo zaradi njih, ampak kljub njim."

Prav vprašanje o vojaških strokovnjakih – nekdanjih oficirjih carske vojske – je usodno vplivalo na odnose med Stalinom in Trockim. Bodoči "oče narodov" je bil odločno proti temu, da bi se na visoke položaje v Rdeči armadi postavljalo nekdanje carske oficirje, saj jih je smatral za nezanesljive, pripravljene kadarkoli izdati revolucijo.

Narodni komisar za vojaške zadeve Lev Trocki je bil povsem nasprotnega mišljenja. Velike napore je vlagal v to, da se na stran boljševikov spravi dobro usposobljene profesionalne vojaške kadre carske vojske. Na ta način se je v Rdeči armadi znašlo več kot 250 carskih generalov.

Konflikt

Stalin je dosegel, da je bil z vodilnega položaja Severnokavkašnega vojaškega okrožja odstavljen nekdanji carski general Andrej Snesarjev. Nižji častniki so jo odnesli še slabše. Zaradi suma na protirevolucionarno dejavnost je bilo po Stalinovem ukazu aretirano celotno poveljstvo artilerije, vključno s častniki najnižjih činov. Te so poslali na t. i. "barko smrti" (plavajoči zapor) sredi Volge, v katerem so zaradi težkih razmer mnogi podlegli.

Ko je Trocki za poveljnika v septembru ustanovljene Južne fronte imenoval nekdanjega carskega generala Pavla Sitina, se je Stalin silno uprl. "V CK partije se je treba nujno pogovoriti o dejanjih Trockega, ki vidne člane partije izpostavlja izdajalcem med vojaškimi strokovnjaki in deluje na škodo interesom fronte in revolucije. Obravnavati je treba vprašanje o nedopustnosti izdajanja samovoljnih ukazov s strani Trockega … Obravnavati vprašanje o vojaških strokovnjakih iz tabora nepartijskih protirevolucionarjev," je pisal Stalin v telegramu Leninu.

Stalin je odkrito ignoriral ukaz Trockega, da se Sitinu preda popolno oblast pri izvajanju operacij, in ustanovil celo alternativni poveljniški štab. Neredko je na ukaze narodnega komisarja za vojaške zadeve nadel oznako "brezpredmetno".

Uspeh Trockega

Stalin in Trocki nista našla skupne besede niti glede enega samega vprašanja, povezanega z obrambo mesta. Postopoma je njun konflikt privedel do odkrite sovražnosti.

"Na splošno gre za to, da Trocki ne more peti brez falzeta [govoriti, brez da bi kričal, op. prev.] in razlagati brez burnih kriljenj, pri čemer ne bi imel nič proti kriljenjem, če pri tem ne bi trpeli interesi našega skupnega dela. Zato prosim, da dokler še ni prepozno, razrešiti Trockega in ga obrzdati, čeprav se bojim, da bodo njegovi ekscentrični ukazi vnesli razkol med vojsko in poveljstvom ter dokončno pogubili fronto," je 3. oktobra v telegramu Leninu zapisal Stalin.

Naslednji dan je razjarjeni Trocki iz Tambova Leninu v telegramu poslal odločno prošnjo za odpoklic Stalina iz mesta. V čustvenem izbruhu je celo zamešal besede v sporočilu: "Caricin [mislil je Stalin] se mora bodisi podrediti bodisi umakniti."

Lenin se je na koncu postavil na stran Trockega, Stalina pa 19. oktobra poklical nazaj v Moskvo. Kljub velikim sporom v poveljstvu, je Caricin zdržal. Padel je šele poleti 1919 po neuspešni protiofenzivi Rdeče armade.

"Prav v teh dneh [novembra, op. avt.] je odpoklicani Stalin, ki je v sebi gojil močno jezo in maščevalnost, napisal kratek prispevek, posvečen obletnici revolucije. Cilj prispevka je bil okrniti ugled Trockega in proti njemu uperiti Centralni komite pod vodstvom Lenina. Ta jubilejni prispevek je bil napisan s prikrito maščevalnostjo," je v svojih spominih napisal nekdanji narodni komisar za vojaške zadeve.

Caricinski konflikt je pomenil prvo etapo dolgoletnega žolčnega spora med dvema velikima akterjema boljševiškega gibanja. Ta spor se je končal 20. avgusta 1940 z atentatom na izgnanega Trockega v Mehiki po Stalinovem ukazu.