Kako so Sovjeti pomagali Japoncem premagati smrtonosni virus

Kadri japonskega filmskega arhiva iz leta 1961 prikazujejo dolge vrste pred cepilnimi točkami. Ženske z zaskrbljenimi izrazi na obrazih držijo v rokah dojenčke, starejši otroci pa stojijo v vrsti skupaj s straši. Medicinski delavci registrirajo vse, ki so prejeli cepivo. Tega pa ne dajejo z injekcijo, pač pa v kapsuli - otroci zdravilo jedo z žličko. Po prejetju cepiva ne bodo zboleli za otroško paralizo oz. poliomielitisom – nevarno boleznijo, ki napade sivo možganovino v hrbtenjači in lahko povzroči ohromelost okončin in celo smrt.

Elektronska mikro fotografija virusa poliomielitisa

javno lastništvo

Na cepivo proti otroški paralizi so na Japonskem dolgo čakali. Poleti 1961 so iz Sovjetske zveze uvozili 13 milijonov odmerkov. Do takrat so zaskrbljene matere, ki so se bale za usodo svojih otrok, več mesecev protestirale na ulicah in oblegale zgradbo zdravstvenega ministrstva, saj je japonska vlada ostro zavračala nakup cepiva pri Sovjetih. A kako se je ravno ZSSR znašla na prvi bojni liniji proti otroški paralizi?

Globalna nadloga

arhiv

Poliomielitis ali otroška hrbtenjačna paraliza je človeštvo spremljal že od nekdaj. Bolezen običajno prizadene prav otroke. "Otrok, ki se rodi popolnoma zdrav, lahko čez noč postane invalid. Ali je lahko še kaj strašnejšega od te bolezni?" Tako je leta 1961 časopis Akahata citiral eno od zaskrbljenih japonskih mater.

Deklica z deformirano desno nogo kot posledico okužbe z otroško paralizo

javno lastništvo

Po drugi svetovni vojni se je otroška paraliza zaradi rasti mest in gostote poselitve strahovito razbohotila. Izbruhi so postajali vse pogostejši in zajeli vse več populacije. Tudi ZSSR ni bila izključena – če je bilo leta 1950 zabeleženih še 2.500 primerov, so jih leta 1958 registrirali že 22.000. Treba je bilo nujno nekaj ukreniti.

Dve cepivi

Razvoj cepiva proti poliomielitisu na Inštitutu za preučevanje poliomielitisa in virusnega encefalitisa v sterilnih pogojih

Lev Ustinov/Sputnik

Leta 1955 je bil v Sovjetski zvezi ustanovljen Inštitut za preučevanje poliomielitisa. Vodil ga je Mihail Čumakov (1909-1993), znanstvenik z izjemnimi izkušnjami in najboljši virolog v državi. A cepiva proti otroški paralizi kljub temu ni razvil on, pač pa njegov ameriški kolega, natančneje dva – Jonas Salk in Albert Sabin. Razvila sta dve cepivi na podlagi različnih principov; Salk je uporabil "mrtve" celice poliomielitisa, Sabin pa je skupaj s kolegico Hilary Koprowski uporabil živ virus.

Ameriški znanstvenik Albert Bruce Sabin, izumitelj cepiva proti poliomielitisu med intervjujem z dopisnikom sovjetske tiskovne agencije Novosti

David Šolomovič/Sputnik

Ameriška vlada je dala soglasje za uporabo Salkovega "mrtvega" cepiva, ki je bilo preizkušeno kot prvo in nato izvoženo po vsem svetu, tudi na Japonsko. Tudi v ZSSR so preizkusili Salkovo metodo, a niso bili zadovoljni. "Izkazalo se je, da za globalno kampanjo Salkovo cepivo ni primerno, saj je bilo drago, potrebna sta bila najmanj dva odmerka, zaščita pa še zdaleč ni bila stoodstotna," se je spominjal Pjotr Čumakov, Mihailov sin.

"General Čumakov" in protivirusni bomboni

Ne glede na hladno vojno in politična nasprotja med ZDA in ZSSR so znanstveniki obeh držav zmeraj sodelovali. Mihail Čumakov je odpotoval v Ameriko, se sestal tako z Jonasom Salkom kot Albertom Sabinom. Slednji mu je predal prepotrebne seve virusa za proizvodnjo cepiva. Kakor se spominja Pjotr Čumakov, "je vse potekalo brez formalnosti, starša sta prinesla seve dobesedno v žepu".

Mihail Petrovič Čumakov

I. Golubčin/Sputnik

Na podlagi Sabinove tehnologije so v ZSSR izdelali "živo" cepivo in preizkusi so bili uspešni. Svoje je prispevala še domiselna oblika apliciranja, ki si jo je zamislil Čumakov – v obliki bonbonov. Otroci se tako niso bali injekcij. Preizkusi na terenu so pokazali odlične rezultate; leta 1959 je bilo s pomočjo tega cepiva hitro ustavljeno razraščanje virusa v pribaltskih republikah. Nato so Sovjeti popolnoma prešli na "živo" cepivo in virus v državi je bil večinoma premagan. Sabin je v svojem pismu Čumakova v šali naslovil "general Čumakov" zaradi hitro in učinkovito izvedene množične kampanje proti otroški paralizi.

Medtem na Japonskem

Konec petdesetih let otroška paraliza na Japonskem ni bila tako razširjena kot v mnogih drugih državah. Na letni ravni je bilo zabeleženih 1.500 – 3.000 primerov, zato je vlada boju s to boleznijo namenjala le malo pozornosti. Veljalo je, da bo Saltovo cepivo, uvoženo iz ZDA in Kanade (v skromnem obsegu) zadostovalo za rešitev problema.

"Poleg neodzivnosti vlade tudi večina znanstvenikov na Japonskem ni posvečala pretirane pozornosti problemu poliomielitisa. Naše delovanje je izzvalo občutno nasprotovanje," je povedal Masao Kubo, eden od organizatorjev kampanje boja proti otroški paralizi. "Rekli so nam: Ampak tukaj gre za nekih tisoč ali dva tisoč ljudi. Ali je res treba zaradi tega dvigovati toliko prahu?" Mnogi zdravniki, h katerim so se straši obračali po pomoč, prisotnosti virusa niso pravočasno diagnosticirali, zaradi česar so otroci umirali ali postajali invalidi.

Fantek z mehansko napravo za pomoč pri hoji po preboleli otroški paralizi.

Getty Images

Val protestov

Leta 1960 se je število zaznanih primerov otroške paralize na Japonskem strmo dvignilo do 5.600, 80 % obolelih pa je bilo otrok. Cepivo Salka ni zadostovalo za izvedbo množičnega cepljenja, poleg tega je tudi njegova učinkovitost zbujala dvome. Domači poskusi razvoja cepiva niso obrodili sadov. Po vsej državi so vzniknili protesti. Medtem pa je bilo Sabinovo cepivo preizkušeno tudi že izven ZSSR in dokazalo svojo učinkovitost.

Starši obolelih otrok so zahtevali uvoz "živega" cepiva, a oblastem se ni mudilo. Uradniki so dvomili, da bo cepivo učinkovito za Japonce, vlada ni hotela sodelovati z "rdečimi" (Japonska je bila takrat že zvesta zaveznica ZDA), domača farmacevtska podjetja pa so bila zadovoljna z obstoječimi pogodbami s severnoameriškimi firmami.

Deklica z "bonbonom", v katerem je cepivo proti otorški paralizi.

Ettinger/Sputnik

Točka preloma

Posledično se je leta 1961 oblikovalo močno družbeno gibanje, v katerega so se povezali starši, mnogi zdravniki in politični aktivisti. Zahtevali so nakup cepiva v ZSSR in izvedbo množičnega cepljenja. Kakor omenja raziskovalka Izumi Nišizava v svojem prispevku o gibanju, so ljudje prešli od razmišljanja v stilu "cepivo za mojega otroka" do "cepivo za vse otroke v državi", na podlagi česar so se prej razkropljeni aktivisti združili in nastopili skupaj.

"Zahtevamo takojšno nabavo ’’živega’’ cepiva! Otroke vsak dan zalezuje ta nevidni virus. Ali vi nemara nimate otrok? Ali v tujini ni bilo že opravljenih preizkusov? Saj to ni zaradi nezadovoljstva farmacevtskih podjetij, ali pač?" je zahteve staršev navajal časnik Akihata. Istočasno s protesti so potekale tudi raziskave; znanstvenik iz Japonskega medicinskega združenja Masao Kubo se je decembra 1960 in januarja 1961 mudil v Moskvi, kjer se je prepričal o zanesljivosti Sabinovega cepiva, proizvedenega v ZSSR, in tudi o ceni, ki je bila precej nižja kot v drugih državah. Japonski vladi je začelo zmanjkovati izgovorov za zavračanje nabave.

Ti izgovori so popolnoma pošli, ko so 19. junija 1961 protestniške mame v Tokiu vdrle v poslopje zdravstvenega ministrstva. Policisti jih niso mogli ustaviti. Protestnice so uradnikom neposredno predočile svoje zahteve in 22. junija se je ministrstvo predalo – objavili so, da bo Japonska iz ZSSR prejela 13 milijonov odmerkov "živega" cepiva. S posredništvom japonskega podjetja Iskra Industry so nabave stekle po hitrem postopku. "Starejši se bodo zagotovo spomnili, kako je letalo družbe Aeroflot na letališču Haneda pričakala več tisočglava množica ljudi," je pisal novinar Mihail Jefimov, ki je več kot 10 let vodil pisarno tiskovne agencije Novosti na Japonskem.

Cepljenje je kmalu pokazalo svoj učinek; do jeseni se je epidemija na Japonskem polegla, čez nekaj let pa so bolezen v tej državi praktično popolnoma izkoreninili. Zahvala za to gre Albertu Sabinu, ki je cepivo izumil, Mihailu Čumakovu, ki ga je z lastnimi napori razširil po vsem svetu, ter seveda tisočim japonskim materam, zdravnikom in aktivistom, ki so od vlade zahtevali, da prihodnosti otrok postavijo pred politične interese.

Preberite še: Pet Stalinovih bolezni

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.