13. avgusta 1975 sta se dve sovjetski pilotki vkrcali v Mi-24, odločeni, da postavita nov hitrostni rekord v letenju s helikopterjem.
Pred tem zmagoslavnim dnem pa sta morali premagati številne ovire.
Ko sta Galina Rastorgujeva in Ljudmila Poljanskaja helikopter s 4.500 konjskimi močmi pognali do 332 km/h in s tem podrli svetovni rekord, ki ga je postavil moški, sta prejeli uradno pohvalo, formulirano na način, ki je odražal patriarhalni značaj takratne družbe: "Pilotirata kot moška".
Če pogledamo za nazaj, sta se morali Rastorgujeva in Poljanskaja truditi precej bolj od moških, ne samo da bi dosegli svoje življenjske sanje, ampak da bi sploh dobili priložnost da poletita.
Leta 1944, ko je bilo Galini Rastorgujevi komaj 8 let, jo je njen oče Viktor Rastorgujev, poskusni pilot, posadil v letalo, da bi imela možnost leteti z njim.
S 17 leti je Galina krenila po stopinjah svojega očeta – ki je leta 1945 tragično preminil v nesreči med izvajanjem poskusnega leta in po katerem je bil kasneje poimenovan eden od kraterjev na temni strani Lune – ter se vpisala na Moskovsko letalsko šolo.
Čeprav je Galina diplomirala kot inštruktor letenja, je lahko o pilotski službi samo sanjala. Namesto tega je pet let delala kot letalski inženir, preden je bila sprejeta na še eno letalsko šolo, kjer se je izučila za pilotko helikopterja.
Prav tako kot njen oče, je Galina za svoje delo v letalstvu prejela red rdečega prapora in uradno dovoljenje za priprave na postavitev novega hitrostnega helikopterskega rekorda.
Tudi pot Ljudmile Poljanske je bila tlakovana s trdim delom in predanostjo. Odraščala je blizu nekega aerodroma, njen oče pa jo je spodbudil, da se pridruži letalskemu klubu, v katerem se je naučila leteti z jadralnim letalom in skakati s padalom. Njeno predanost je opazila Galina Rastorgujeva, ki je prav takrat iskala navigatorko – drugo žensko v kabini in pomočnico za postavitev novega svetovnega rekorda.
Trdo delo dvojice, ki se je pripravljala na zgodovinski polet, je obrodilo sadove poleti 1975.
Na lažji različici helikopterja Mi-24, s katerega so pobrali vso orožje, sta pilotki podrli štiri zaporedne svetovne rekorde za ženske in dva absolutna svetovna rekorda.
Vsak rekordni polet je bil preizkušnja tako zanju kot za tehniko.
"Vsak polet je bil izjemen preizkus za posadko in napravo. Med 1.000-kilometrskim poletom sva morali uro in pol ostati v vzletnem režimu. Praviloma ta režim traja največ pet do šest minut. Vibracije, ki jih je povzročila hitrost, in zračne turbulence so prekinile dovod goriva, preostalo gorivo pa je začelo zatekati v kabino, saj sva bili v položaju z nosom navzdol. To nama je uničilo čevlje in torbo navigatorja, smrdeli sva po kerozinu. A imeli sva srečo, saj je bila raven goriva takrat zelo nizka," je kasneje povedala Rastorgujeva.
Tehničnim težavam navkljub sta bili pilotki odločeni, da podreta rekord. 13. avgusta 1975 sta Galina in Ljudmila na zaprti 1.000-kilometrski zračni trasi dosegli hitrost 332,646 km/h in s tem podrli dotedanji (moški) rekord za celih 84 km/h.
Skupno sta v helikopterju Mi-24 podrli osem svetovnih rekordov v hitrosti leta in hitrosti vzpona.
Preberite še: Ruske pilotke obvladujejo nebo … in Instagram (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
