Prva ruska podmornica

Na začetku 20. stoletja so podmornice postale del oboroženih sil vodilnih svetovnih držav. A Rusija je dobila priložnost zgraditi svojo floto podmornic že dve stoletji prej. Zakaj se to ni zgodilo?

"Tajna ladja"

javno lastništvo

Avtor ideje za prvo plovilo, ki bi bilo sposobno zapluti v vodo in se "skrivoma približati bojni ladji pod trup", je bil Jefim Nikonov iz začetka 18. stoletja. Kot preprost ladjedelniški tesar ni imel nobene tehnične izobrazbe. Še več – znal ni ne pisati ne brati, a kakor se je izkazalo, je imel precejšen talent za ladjarstvo.

Nikonov je carju Petru I. poslal več predlogov (ki so jih po njegovem nareku pisali drugi) o podvodni ladji, ki bi lahko "na morju uničila deset ali dvajset ladij". Za neuspeh je bil mojster samouk pripravljen plačati z lastno glavo.

Leta 1719 je car projektu končno namenil pozornost in povabil Nikonova na sestanek v živo. Ne glede na to, da njegova ideja pravzaprav ni bila nova (prvo podmornico na svetu je že leta 1620 preizkusil nizozemski inženir Cornelis Drebbel v reki Temzi), se je car zanjo zelo navdušil. Jefima je imenoval za ladjedelniškega mojstra, mu dodelil delavnico v Sankt Peterburgu in pravico, da si izbere pomočnike.

Trinajst mesecev zatem so preizkusili prvi pomanjšani prototip na reki Nevi. Ladja se je potopila na sredi reke in ponovno izplula na drugem bregu. Drugi potop pa ni šel tako gladko, saj izplutje ni uspelo. Car je osebno pomagal izvleči ladjo s pomočjo vrvi in kljub neuspehu naročil izdelavo prototipa v pravi velikosti.

Morelj

Nikolaj Dobrovoljski

"Tajna ladja" je bila dokončana leta 1724. Ob splovitvi se je pisar zmotil v zapisu in namesto Modelj (model) zapisal Morelj in pod tem imenom se je ladja nato zapisala v zgodovino.

Prva ruska podmornica je spominjala na velik lesen sod, ki je meril šest metrov v dolžino in dva metra v višino. Skupaj so jo držali železni obroči, prevlečena je bila z usnjem.
V trup so bile vgrajene kositrne plošče z izrezanimi majhnimi odprtinami, skozi katere se je v usnjene mehove stekala voda, ki je delovala kot obtežitev pri potapljanju. Pri izplutju so mehove nato izpraznili s pomočjo medeninaste batne črpalke. Podmornica se je premikala s pomočjo petčlanske veslaške posadke.

Osnovno orožje Morelja bi morale postati ognjemetne medeninaste pipe. Poleg tega je bilo zamišljeno, da bi se lahko iz podmornice v vodo podal potapljač in s posebnim orodjem napravil škodo trupu sovražnikove ladje. Zanj je Nikonov izumil celo neke vrste potapljaško obleko.

Konec projekta

Spomenik podmorniškim poskusom

Bogdanov-62 (CC BY-SA 4.0)

Spomladi leta 1724 so "tajno ladjo" preizkusili na Nevi v prisotnosti carja in mornariških častnikov. Plovilo se je uspešno potopilo na globino 3-4 metre, a nesrečno udarilo s trupom ob rečno dno.

Pri tem se je trup poškodoval in v Morelj je začela vdirati voda, posadka pa se je morala po hitrem postopku rešiti in splavati na površje. A celo po tem drugem neuspešnem poskusu Peter I. ni izgubil upanja ne v plovilo ne v izumitelja, ter zapovedal, da "ga za to nihče ne sme sramotiti".

Žal pa je car nedolgo zatem umrl, kar je pomenilo konec ambicioznega projekta. Potem ko je ostal brez glavnega pokrovitelja, je Nikonov dobival vse manj sredstev, materiala in ljudi.

Zadnje testiranje "tajne ladje" je bilo izvedeno leta 1727. Ko se je tudi to končalo neuspešno, so Nikonova degradirali iz mojstra v navadnega ladijskega delavca ter poslali iz prestolnice v daljni Astrahan ob Kaspijskem morju. Rusija je morala na svojo prvo podmorniško floto počakati do 20. stoletja.

Preberite še: Kaj nam je Hollywood želel »prodati« kot sovjetske podmornice?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.