Bližnje srečanje Sovjetov z Venero pred 51 leti

Albert Puškarjov/TASS
Danes se sliši neverjetno, a pred pol stoletja je Sovjetska zveza uspešno poslala sondo na površje našega sosednjega planeta. Še bolj neverjetno je dejstvo, da je to uspelo praktično brez vsakršnih podatkov ali predznanja o atmosferi. Misija Venera 7 je bila korak v neznano.

V poznih petdesetih letih je sovjetski vesoljski program doživljal še nikoli viden razcvet. To je bil čas, ko so se prelomne misije vrstile skoraj vsako leto; prvi umetni satelit, prvo živo bitje v vesolju, prvi oblet Lune in fotografije z njene temne strani. Po teh uspehih se je ustvaril vtis, da nič ni več nemogoče, in tako so sovjetski znanstveniki in inženirji prvo idejo o pristanku na drugem planetu pospremili z navdušenjem.

Danes se to zdi utopično, takrat pa je bilo o drugih planetih znanega premalo za izvedbo tako zahtevnih misij. Kljub temu se je avgusta 1959 zgodil prvi sestanek na to temo, 10. decembra istega leta pa so sovjetske oblasti izdale dekret o gradnji postaj za polet na Venero (in na Mars). Pričakovalo se je, da bodo te postaje, ki niso še niti obstajale, že konec šestdesetih let poletele v vesolje!

Misije na slepo

Načrt poleta vesoljske sonde Venera 1 it leta 1961

Padla je odločitev, da bo prva misija polet na Zemljin najbližji planet – Venero. Takrat so Sovjeti že imeli raketo R-7, ki jo je zasnoval Sergej Koroljov in ki je v orbito že uspešno spravila satelite, kasneje pa naj bi še ljudi. Za misijo tako globoko v vesolje so morali raketo konkretno nadgraditi in ji dodati nov odsek z edinstvenimi lastnostmi, a bila je povsem primerna za to.

Izbrana je bila preizkušena shema – podobno kot pri preletu Lune leta 1959 so sondo nameravali spustiti neposredno na površje planeta s pomočjo padala. Prva misija je bila tako pričakovano obsojena na neuspeh. 

Dejstvo je, da so takrat sovjetski znanstveniki resnično verjeli, da ima Venera atmosfero, podobno Zemljini, kot tudi vodo in življenje. Resnici na ljubo v tem prepričanju niso bili sami, saj tudi Nasina poročila iz tistega obdobja vsebujejov risbe dinozavrov. In tako je bilo pri misiji Venera 1 zamišljeno, da bo sonda pristala neposredno na površju Venere, kar pa ni uspelo. Na poti do tja se je s sondo prekinila zveza, zato ni bilo mogoče korigirati njenega leta in tako je leta 1961 za 100.000 kilometrov zgrešila planet. Za vesoljske razmere to niti ni bilo tako veliko, saj do takrat še nihče ni prišel Veneri tako blizu.

Venera 1

Sledilo je desetletje neuspešnih misij "osvajanja" Venere. Sovjeti so izkoristili skoraj vsakršno okno priložnosti, ki se je odprlo z zbliževanjem planetov, da so na Venero poslali raziskovalno sondo. A zaradi pomanjkanja osnovnega znanja o tem, kakšne so razmere na površju planeta, nobena od sond ni imela niti najmanjše možnosti, da pristane.

Sonde Venera 4, Venera 5 in Venera 6 je raztrgal pritisk v atmosferi (o katerem prav tako niso imeli pojma). Kljub temu so sonde uspele na Zemljo prenesti podatke o sestavi atmosfere, njene temperature in pritiska. Izkazalo se je, da je Venerina atmosfera v 90 odstotkih sestavljena iz ogljikovega dioksida in da sta pritisk in temperatura "neznansko visoka". Z drugimi besedami, obstoj kakršnegakoli življenja na Veneri je bil izključen.

"Bil sem priča razočaranju znanstvenikov, ko niso odkrili življenja na Veneri. Dva med njimi sta celo rekla, da je njuno življenje zdaj zaman, saj da so ju prav sanje o tem navdušile za znanost … Mimogrede, eden od njiju je kasneje postal duhovnik," je v svoji knjigi zapisal novinar Vladimir Gubarjov.

Od tega trenutka dalje se je spremenil fokus Venerinega vesoljskega programa; poslej je bila glavna naloga ugotoviti, ali je življenje tam kadarkoli obstajalo.

"Pristanek Venere 7 na površju planeta je bil čudež"

Uspeh je končno prišel z misijo Venera 7, ki je v bila v resnici že Venera 17, ampak Sovjeti svojih neuspehov niso želeli obešati javno na velik zvon.

Start rakete s sondo Venera 7

Po dolgi razpravi v znanstvenih krogih in ob upoštevanju vseh novih prispevkov, so se inženirji odločili, da bodo tokrat previdnejši, in tako so razvili novo sondo, sposobno prenesti pritisk 180 atmosfer (pribl. 182 barov) in temperaturo 540 stopinj Celzija polnih 90 minut. Ohišje ni bilo več iz zlitine aluminija in magnezija kot pri prejšnjih sondah, ampak iz titana, ki je povečal vzdržljivost in maso. Nova sonda je tehtala 500 kg.

Zaradi povečane mase nova sonda ni mogla spraviti na krov toliko znanstvenih instrumentov kot prejšnje. Posledično so bile njene zmožnosti skromne: merila je lahko temperaturo in pritisk na površini, analizirala tip površja in izmerila največji pospešek pred točko zaviranja. Na zunanji strani je nosila podobo Vladimirja Lenina in zastavo ZSSR in to je bilo vse.

Pristajalni modul sonde Venera 7

Venera 7 je poletela s kozmodroma Bajkonur 17. avgusta 1970. Za vsak slučaj je bila pet dni zatem v vesolje poslana identična sonda, ki pa ni dosegla Venere, saj zaradi eksplozije pogonskega motorja ni mogla zapustiti niti Zemljine orbite. Na srečo je "originalno" plovilo 120 dni kasneje doseglo bližino Venere in se 15. decembra kot prvo človeško plovilo uspešno prizemljilo na nekem drugem planetu.

Pristanek je deloval kot pravi čudež. Vseskozi je namreč obstajala velika bojazen, da bo šlo nekaj narobe. Tik pred ciljem je Venero 7 skoraj doletela enaka usoda kot njene predhodnike; po vstopu v atmosfero je padalo eksplodiralo in sonda se je začela spuščati proti površju z višjo hitrostjo, kot bi morala. Nekaj časa je delovalo, kot da je sonda izgubljena, saj je med vstopom v atmosfero odpovedalo stikalo za telemetrijo in edini podatek, ki ga je poslala na Zemljo med spustom, so bile temperaturne meritve. Šele kasnejša analiza je pokazala, da je sonda pravzaprav še 23 minut po pristanku pošiljala podatke neposredno s površja planeta.

Pozabljeni planet

Po Veneri 7 so Sovjeti proti najbližjemu Zemljinemu planetu poslali novo generacijo vesoljskih plovil, s čimer so si zagotovili vodilno vlogo pri raziskovanju Venere in postali prvi, ki so fotografirali njeno površje. Te fotografije je leto dni kasneje posnela sonda Venera 8. To so bile med drugim tudi prve fotografije površja kateregakoli drugega planeta.

Vsega skupaj je Sovjetska zveza proti Veneri poslala 27 plovil. Zadnja je bila Venera 16, ki ji je sledil nov vesoljski program, imenovan Vega. S pomočjo balona je Vega med leti 1984 in 1986 uspešno preučila Venerino atmosfero in pridobila najbolj natančne podatke o planetu do tedaj.

Površje Venera, ki ga je posnela sonda Venera 14.

A to je bilo še vedno precej malo. Še danes ne poznamo vseh snovi, ki tvorijo njen sloj oblakov, prav tako ne vemo, kako je ta sloj sploh nastal. Te podatke bi lahko pridobila medplanetarna postaja v Venerini atmosferi, gradnja katere pa bi zahtevala astronomske vsote. Prav zato je Venera že mnogo let med znanstveniki potisnjena na stranski tir.

Sestavljanje sonde Vega

Planet se je za kratek čas ponovno znašel pod žarometi oktobra 2020 zaradi fosfina, plinaste snovi, ki bi, sodeč po zadnjih raziskavah, lahko nakazovala na prisotnost življenja. Fosfin je prisoten v Venerini atmosferi in njenem sloju oblakov, ki so ponovno obudili zanimanje za planet. Ruska vesoljska agencija Roskosmos za leto 2029 po mnogih letih načrtuje ponovno misijo na Venero, a obstaja možnost, da se bo ta zgodila že prej, v letu 2027.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke