Kako so boljševiki pomagali ustanoviti sodobno Turčijo

Prva svetovna vojna se je za Otomanski imperij končala katastrofalno; država je izgubila velik del svojega ozemlja, njena vojska je bila razorožena, Istanbul pa so zasedle sile antante.

Atatürk med pregledom turških čet, 18. junija 1922

javno lastništvo

Ker je vlada sultana Mehmeda VI. bila pripravljena sprejeti poljubne pogoje, ki so jih naložili Britanci in Francozi, je praktično postala njihova marioneta, v imperiju pa je vzniknil nov center moči. Narodnoosvobodilno gibanje generala Mustafe Kemala (ki je kasneje postal "veliki Turk" - Atatürk) je začelo boj proti nadvladi zahodnih držav in dokončnemu zlomu države. 23. aprila 1920 so kemalisti v Ankari ustanovili svoj lasten parlament – Veliko ljudsko skupščino Turčije.

Nepriznan in obkrožen s sovražniki je Atatürk krvavo potreboval zaveznike. Te je nepričakovano našel v drugem mednarodnem odpadniku – Sovjetski Rusiji.

Začasni zaveznici

26. aprila 1920 se je Mustafa Kemal uradno obrnil k Vladimirju Leninu in v poslanem pismu predlagal vzajemno priznanje ter zaprosil za vojaško pomoč. Boljševiki so pristali.

V Sovjetski Rusiji, ki je bila prav tako izolirana od mednarodne skupnosti, je še zmeraj potekala državljanska vojna in intervencija tujih sil. Boljševiki so stavili na vse močnejše gibanje turških nacionalistov, si s tem pridobili zaveznike proti antanti ter na ta način zavarovali svojo južno mejo.

Vojaška pomoč kemalistom je začela prihajati praktično takoj po vzpostavitvi odnosov med Moskvo in Ankaro. V obdobju med leti 1920 in 1922 je Sovjetska Rusija Atatürku poslala denarno pomoč v višini 80 milijonov turških lir (kar je presegalo celoten obrambni proračun Ankare), dobavila 39.000 pušk, 327 mitraljezov, 147.000 kosov streliva in surovine za njegovo proizvodnjo, prav tako pa predala dvа rušilca – Živoj in Žutkij. Pod nadzorom sovjetskih strokovnjakov sta bili v Turčiji zgrajeni dve tovarni smodnika.

Rušilec Žutki leta 1915

javno lastništvo

Boljševiki so kemalistom dodatno poslali še zaloge žita, pri čemer je takrat tudi samo Rusijo zajela množična lakota, ki je na koncu odnesla do pet milijonov življenj. Lenin je konec leta 1921 v pismu takratnemu sovjetskemu veleposlaniku v Turčiji Semjonu Aralovu napisal: "Turčiji bomo zmogli materialno pomagati, četudi smo sami revni."

Avtogram Mustafe Kemala s pripisom "tovarišu Aralovu" iz osebnega arhiva Semjona Aralova

Semjon Aralov/Sputnik

16. marca 1921 je Leninova vlada s predstavniki turške Ljudske skupščine v Moskvi podpisala Pogodbo o prijateljstvu in bratstvu, s katero so kemalisti in boljševiki razrešili medsebojne ozemeljske spore. Takrat potrjena severovzhodna turška meja obstaja v tej obliki še dandanes.

Ruska vojaška pomoč je odigrala ključno vlogo v uspehu Atatürkove vojske, ki je na koncu uspela poraziti svoje glavne nasprotnike – Armenijo na vzhodu in grško vojsko, ki je v luči sankcij velikih sil zasedla zahodno obalo Male Azije.

Napad grške pehote čez reko Ermos med grško-turško vojno (1919-1922)

javno lastništvo

Pri načrtovanju zmagovalnih ofenzivnih operacij proti Grkom je sodelovala skupina sovjetskih vojaških strokovnjakov pod vodstvom enega od najvidnejših poveljnikov Rdeče armade – Mihaila Frunzeja. Aralov, ki je za sabo prav tako imel bogate vojaške izkušnje, je služil kot svetovalec častnikom Atatürkovega štaba. Kot svetovalec je nekaj časa v Kemalovem štabu sodeloval tudi bodoči sovjetski maršal Kliment Vorošilov.

Atatürk s sovjetskimi vojaškimi svetovalci

arhiv

Zmagam na bojišču so sledili uspehi na političnem parketu, po zaslugi katerih se je leta 1923 rodila Turška republika z Mustafo Kemalom kot njenim prvim predsednikom.

Od prijateljstva k sovraštvu

Moskva in Ankara sta se zavedali, da sodelovanje turških nacionalistov in ruskih komunistov ne more trajati večno. Kemal se je dobro zavedal razlike med "biti boljševik" in "biti zaveznik boljševikov". Na drugi strani tudi pragmatični sovjetski politiki, potem ko so dosegli svoje cilje, niso posebej računali na sovjetizacijo Turčije.

Obisk sovjetske delegacije v Turčiji leta 1933; srečanje takratnega predsednika Revolucionarnega vojaškega sovjeta ZSSR Klimenta Vorošilova in turškega predsednika Kemala Atatürka

Sputnik

"Tisti, ki mislijo, da prijateljstvo med Rusijo in Turčijo obvezno pomeni tudi sprejetje boljševiškega sistema, se slabo spoznajo na politične zadeve ..." Tako je 25. aprila 1921 pisal Mahmut Soydan, glavni urednik kemalističnega časopisa Hakimiyet-i Milliye: "Res pa je, da od naših ruskih prijateljev nikoli nismo slišali besed v smislu – zdaj, ko smo zavezniki in smo povezali naši politični usodi, pa morate sprejeti naš sistem."

Podpis pakta o nenapadanju med nacistično Nemčijo in Turčijo, 18. junija 1941

javno lastništvo

Zelo kmalu se je Turčija iz tabora zaveznikov Moskve prestavila v tabor njenih potencialnih nasprotnikov. Leta 1923 so v državi prepovedali komunistično partijo, med nemškim napadom na ZSSR pa so Turki na severovzhodni meji skoncentrirali veliko količino vojske, pripravljeno, da vpade na sovjetski Kavkaz, če bi Rdeči armadi začela zares trda presti.

Dela Mustafe Kemala Atatürka

Lev Ivanov/Sputnik

Kljub vsemu temu pa Mustafa Kemal Atatürk nikoli ni pozabil na pomoč, ki mu jo je v najbolj hudi uri izkazala Sovjetska Rusija. Na spomeniku Republika, ki so ga leta 1928 postavili v Istanbulu, tako poleg "velikega Turka" stojita tudi Kliment Vorošilov in Semjon Aralov.

Spomenik Republika (Cumhuriyet Anıtı) v Istanbulu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.