MNENJE: Zakaj ne moremo primerjati cen nekoč in danes?

Aleksej Suhorukov, Aleksander Poljakov/Sputnik; Russia Beyond
Je bil denar včasih vreden več ali manj? Katero blago ali dragocenost lahko podamo za primer, da bi razumeli finančne okoliščine, v katerih so živeli ruski ljudje v preteklosti?

So bili ruski carji bogataši? Kako se je živelo na ruskem dvoru? Katere razkošne predmete so posedovali plemiči in koliko so ti stali? To so vprašanja, na katera mora vedeti odgovor sleherni zgodovinar, ko razlaga o življenju v preteklosti, saj reči zgolj, da je na primer nek kostum stal štirideset rubljev, ni dovolj – smiselno bi bilo razumeti realno vrednost teh rubljev in jo "prevesti" v današnji denar. Sam menim, da je takšen "prevod" nemogoč, saj vrednost denarja ne smemo gledati ločeno od splošnih gospodarskih okoliščin – te pa so bile nekoč popolnoma drugačne kot danes.

Preteklost obsega več različnih obdobij in tudi rubelj v Moskovski kneževini in rubelj v času carice Katarine Velike sta bili dve popolnoma različni valuti. Poleg tega je treba upoštevati še razliko med ceno srebrnikov in bakrenih kovancev v času Moskovske kneževine; srebrniki so bili namenjeni trgovini z Zahodom, bakreni kovanci pa za notranjo trgovino, pri čemer so slednji hitro izgubljali na vrednosti (leta 1662 ste za eno srebrno kopejko dobili 15 bakrenih), kar je privedlo do izgredov (t. i. bakreni punt leta 1662). Med vladavino Katarine II. Velike je bil v Rusiji uveden papirnati denar, zato je treba od tega obdobja dalje upoštevati še razmerje med bankovci in srebrniki.

Da se ne bi izgubili v podrobnostih, za primerjavo navadno poskušamo sopostaviti ceno nekega blaga s ceno kilograma krompirja ali kilograma mesa. A pri takšni primerjavi je treba nujno upoštevati kontekst; na primer do Katarine Velike krompirja v Rusiji niso množično vzgajali, zato je bilo treba najti še kakšno drugo blago za primerjavo. Cene mesa so se v predindustrijskem obdobju, ob odsotnosti sodobnih farm in kmetij tvorile povsem drugače – tlačani so meso uživali skrajno redko, ob praznikih. Preprosti kmetje so krave vzrejali v glavnem za mleko, ne pa za zakol itd. Na splošno povedano, poljubne cene iz preteklosti so zelo relativne – včasih nimamo na voljo niti dovolj informacij o njihovi tvorbi.

Poskusimo lahko primerjati blagostanje v absolutnem obsegu. Vemo na primer, da je v prvi polovici 19. stoletja majhna kmečka družina na leto porabila okoli 30-50 rubljev – glavi takšne družine je rubelj predstavljal veliko dragocenost. Za ornega konja je tak kmet varčeval celo leto ali več let. Ponovno pa moramo upoštevati, da je bilo denar v tistih časih precej lažje izgubiti.

Do pojava bankovcev in vrednostnih papirjev dragocenosti, skovane iz dragih kovin na dvorih, niso bile krite z zlato rezervo pač pa z lastno vrednostjo, zato so precej pogosteje in lažje kot danes postale predmet kraj. Ko se je kmet odpravljal na tržnico po novega konja, je v majhnem mošnjičku s sabo tovoril tudi svoje dolgoletne prihranke. Če ga je na poti kdo okradel, ali pa če ga je prodajalec na tržnici ogoljufal, je lahko ostal brez vsega. Mimogrede, prav dejstvo, da se večina kmetstva ni spoznala na finance, je botrovalo temu, da so bili kmetje še bolj odvisni od svojih zemljiških gospodov, ki so lahko pomagali z nasveti pri ravnanju z denarjem.

A tudi sami zemljiški gospodje niso bili zmeraj strokovnjaki za finance. Po odpravi tlačanstva in uvedbi državnega odkupnega sistema so zemljiški gospodje v roke dobili vrednostne papirje – odkupne pravice s petodstotnim obrestnim deležem do posesti, ki so si jih lastili, in na katerih so živeli nekdanji tlačani.

Za pridobitev teh obresti je moral zemljiški gospod v državno zakladnico prijaviti svojo posestniško pravico, lahko pa se je tej posesti tudi odrekel in v zameno zanjo prejel izplačilo v denarju. Država je s tem zemljiškim gospodom ponudila finančni mehanizem, s katerim so lahko vstopili na borzo in povečali svoje premoženje. A ker se je večina ruske gospode podobno kot kmetje slabo spoznala na finance, jih je večina svoje nekdanje posesti preprosto pretvorila v denar ter posledično obubožala – prav o takšnih posestnikih govori drama Antona Čehova Češnjev vrt.

V prvih letih po revoluciji je v državi vladal pravi finančni kaos. Oblasti so prepovedale trgovati z dragimi kovinami in tujimi valutami, ter jih začele zasegati. Denar je vse bolj izgubljal na vrednosti in v začetku dvajsetih let je državo zajela hiperinflacija. Finance je uspelo stabilizirati šele v letih 1922-1924. Tekom 20. stoletja je Rusija doživela še celo vrsto denarnih reform in denominacij rublja, tako da denarni sistem v sovjetskih in postsovjetskih časih ni bil nič manj kaotičen kot v carski Rusiji.

In tako vidimo, da je primerjava današnjih in nekdanjih cen ter ocenjevanje blagostanja ljudi v preteklosti zelo kompleksna naloga. Primerjave je treba delati po več kot samo enem parametru, upoštevati pa je treba ne samo cene in dohodkle, temveč tudi obči dostop do denarnih sredstev in njihovo vrednost v konkretnem obdobju.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke