Po svoje je bilo celo lepo. Vstopiš v stranišče in na polici ali pa kar na tleh pred vašimi nogami leži kup knjig, revij, časopisov. Včasih celo več kupov knjig. In veliko revij. Lahko bi si mislili, da ste pristali v nekakšni majhni knjižnici. Ampak ne, to je čisto navadno stranišče. Za sovjetske ljudi je bilo stranišče nekakšna alternativa čitalnici. In Sovjetska zveza je bila "najbolj bralna država na svetu". No, samo zato, ker ni bilo nič pametnega na televiziji. In v kinodvoranah so zelo redko predvajali resnično dobre filme.
Vsaka družina je bila naročena na več časopisov in revij. Kdaj so imeli čas za branje? No, ja, na poti v službo. Toda stranišče je bilo veliko bolj udobno. Tam so tudi končali, celi kupi časopisov in revij, včasih so ležali po več let.
Sovjetski ljudje so v straniščih prebirali tudi večino knjig. Zakaj? Zelo preprosto. Glede na sovjetske stanovanjske razmere ni bilo zmeraj možnosti najti miren kotiček za branje: zraven se je igrala mlajša sestra, babica je godrnjala, in povrhu vsega še pijani oče, ki je preklinjal čez vse. Velike družine so pogosto živele v eni ali dveh sobah.
Kam bi se lahko skril radovedni bralec? Kje bi lahko v miru prebral Mayne Reida, Jules Verna in celo Leva Tolstoja?
Na stranišču!
Edini miren prostor v stanovanju. Ja, seveda, čez pol ure je nekdo začel trkati na vrata in zahteval, da mu odstopite prostor. Toda imeli ste vsaj pol ure tišine.
Poleg tega je bilo v stranišču mogoče brati prepovedane stvari. No, recimo, najstnik si je lahko tam v miru ogledal zmečkan Playboy, ki so mu ga za en dan posodili prijatelji, katerih srečni starši so lahko potovali v tujino.
Študent je lahko prebral tako imenovani "samizdat" - literaturo, prepovedano v Sovjetski zvezi. Na primer Aleksandra Solženicina ali Vladimirja Nabokova.
Seveda, ni bilo lahko nositi takšno literaturo, ne da bi jo kdo opazil, vendar je bilo to težavo enostavno rešiti. Poleg tega je bilo v sovjetskih straniščih vedno polno najrazličnejših neuporabnih stvari, pogosto so ga uporabljali kot shrambo. In med to navlako se je lahko skrila vsaka prepovedana literatura.
Toda dajmo se vrniti k časopisom. Dejstvo je, da so pogosto opravljali dvojno funkcijo.
V Sovjetski zvezi so toaletni papir začeli množično proizvajati šele leta 1969. Nedvomno, Jurij Gagarin je že zdavnaj izvedel svoj polet, bili smo prvi v vesolju. Toda toaletnega papirja za ljudi ni bilo.
Najbrž ni težko uganiti, kakšna je bila druga funkcija časopisa. Prebrati in nato uporabiti. Dva v enem.
Vendar tudi po začetku proizvodnje toaletnega papirja ga je še vedno primanjkovalo, treba ga je bilo najti in kupiti. Kupovali pa so ga v velikih količinah, cele zaloge za nejasno prihodnost. In tisti, ki niso imeli te sreče, jim ni preostalo drugega kot časopisi!
Časopisov pa je bilo v Sovjetski zvezi na pretek. Včasih so bili državljani celo prisiljeni, da se naročijo nanje. Na primer, železniški uslužbenec se je moral naročiti na korporativno izdajo Gudok. In vsak član komunistične partije je moral biti naročen na časopis Pravda. Bilo ga je nemogoče brati, polno sovjetskih nesmislov. In zato je bil dober za stranišče. In ravno tam so končali nesrečni člani KPSZ s prisiljenim branjem.
Spomnim se, da so "esteti" celo razpravljali, kateri časopis je mehkejši, kateri je boljši za stranišče.
Kultura branja na straniščih je še zmeraj prisotna. Res je, vedno manj knjig. Pri ženskah lahko opazimo le sveženj glamuroznih revij. Vendar obstajajo posebne knjige "za stranišče". Detektivi, trilerji v mehki vezavi. Nekateri celo pravijo: "Imam knjige, ki jih berem v postelji, in tiste, ki jih berem na stranišču."
Navsezadnje je tako najbrž povsod po svetu.
Ruska stranišča niso več podobna knjižnicam. In vsi imajo pametne telefone.
P.S.
...Pri 14 letih sem se nenadoma odločil, da okrasim stara vrata našega stranišča. Zbral sem kup časopisov in vzel škarje. Pridno sem izrezal vse glavne naslove. Izbral sem tiste, ki so bili "bolj vroči", na primer "Naprej k novim rešitvam!" In potem sem te naslove prilepil na vrata in jih v celoti zapolnil. Danes bi se temu reklo "instalacija", vrata bi bila izpostavljena kot umetniški objekt in jaz bi postal aktualni umetnik.
Bil pa sem le vesel sovjetski najstnik, ki se je odločil, da bo idejo branja na stranišču pripeljal do estetskega absoluta.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
