Car, ki je preživel pet poskusov atentata

1. poskus: Zgrešeni strel v zadnjem trenutku

Atentat Karakozova na carja Aleksandra II. Razglednica iz leta 1948, avtor Dmitrij Kardovski

javno lastništvo

4. aprila 1866 se je car Aleksander II. sprehajal po Letnem vrtu v Sankt Peterburgu in ga zapuščal skozi severni vhod. Na dostojni razdalji zunaj vrta se je zbrala majhna množica naključnih mimoidočih, da bi videla carja, kako stopa proti svoji kočiji. Naenkrat pa je iz prav te množice odjeknil strel, ki ga je sprožil 26-letni Dmitrij Karakozov. Carja je takrat po naključju rešil 28-letni kmet Osip Komissarov, ki je delal kot klobučarski vajenec.

"Zagledal sem moškega, ki se prebija skozi množico," je povedal Komissarov. "Spremljal sem ga s pogledom, ko pa se je pojavil car, sem se obrnil stran. A nato sem nenadoma opazil, da je moški potegnil pištolo in začel meriti." Car se je ustavil pri kočiji, da bi nadel plašč, takrat pa je Komissarov udaril Karakozova po roki, tako da je ta ustrelil v zrak. To je opazil Eduard Totleben, general, ki je bil prisoten v množici in kasneje potrdil Komissarovo udeležbo v incidentu.

"Bil sem žalosten in bolelo me je, da moj narod umira, zato sem se odločil, da uničim zlobnega carja in umrem za svoje ljudi." To izjavo so našli v žepu strelca Dmitrija Karakozova. Ko ga je množica pridržala, je do njega pristopil car in vprašal: "Zakaj si me skušal ustreliti?" "Ogoljufal si svoj narod – obljubil si jim zemljo, a jim je nisi dal," je odgovoril Karakozov, pri čemer je imel v mislih odpravo tlačanstva iz leta 1861, ki pa je v praksi pomenila, da so morali tlačani zemljo od države odkupiti. Za Karakozova se je izkazalo, da je član podtalne organizacije, ki je z atentatom hotela zanetiti revolucijo.

Strelcu so sodili in ga septembra 1866 tudi usmrtili, medtem ko je carjev rešitelj Osip Komissarov za nagrado dobil plemiški naziv. Istega večera na dan incidenta je bil slavnostno povišan v Zimskem dvorcu, car pa ga je pozdravil in objel.

2. poskus: Eksplozija pištole

Ruski car Aleksander II. je preživel poskus atentata leta 1867 v Parizu, ko se je v kočiji vračal z vojaških ogledov skupaj s francoskim cesarjem Napoleonom III.

Legion Media

Maja 1867 se je Aleksander II. skupaj s sinovoma Vladimirjem in Aleksandrom (bodočim Aleksandrom III.) mudil v Parizu na Svetovni razstavi. Nekega dne, ko so car, njegova oba sinova in francoski cesar Napoleon III. v kočiji zapuščali hipodrom Longchamp, je do kočije pritekel 21-letni Poljak Antoni Berezowski in iz neposredne bližini ustrelil proti carju.

A pištola je Berezowskemu eksplodirala v roki in ga poškodovala, krogla pa je namesto carja zadela enega od konjev. Strelca je nemudoma prijela množica. Med zaslišanjem je priznal svoje dejanje, da je nameraval ubiti carja v imenu osvoboditve svoje domovine Poljske. Takrat je bila Poljska namreč del Ruskega imperija in samo štiri leta pred tem, leta 1863, je bila tam nasilno zatrta protiruska vstaja, med katero je bila izgnana tudi družina Berezowskega. Strelec je po incidentu 40 let preživel v kazenski koloniji, nakar je bil leta 1906 izpuščen.

3. poskus: Streli med premikanjem

Napad revolucionarja Aleksandra Solovjova na carja Aleksandra II. 14. aprila 1879 v Sankt Peterburgu. Gravura iz italijanskega časopisa L'Illustrazione Italiana (4. maja 1879)

Getty Images

2. aprila 1879 se je car Aleksander II. odpravil na svoj rutinski sprehod okoli Zimskega dvorca brez prisotnosti telesnih stražarjev. To navado je prevzel od svojega očeta Nikolaja I., ki se je skoraj vedno sam sprehajal po prestolnici. Aleksander je s sprehodi nadaljeval tudi po dveh poskusih atentata.

Ko je car stopal po nabrežju Mojka, je z razdalje 12 korakov nanj streljal 32-letni plemič in nekdanji uradnik Aleksander Solovjov, ki se je bil pridruži revolucionarni organizaciji Zemlja in svoboda (Zemlja i volja). Potem ko je prvi strel zgrešil carja, se je ta podal v beg za svoje življenje (verjetno prvič v ruski zgodovini, da se je zgodilo kaj takega).

Solovjov je Aleksandra II. lovil po ulici in izstrelil še dva strela s krajše razdalje. Po tretjem strelu ga je dohitel žandar in ga tako močno udaril s sabljo, da se je ta ukrivila. Solovjov je kljub temu uspel izstreliti še četrti strel in steči, petega pa je namenil množici, ki ga je lovila, preden je bil dokončno ujet.

V priznanju je strelec zapisal, da je ravnal samostojno, a "v duhu programa svoje stranke". Tri dni kasneje je bil obešen v Sankt Peterburgu, usmrtitvi pa je prisostvovala 70-tisoč glava množica.

4. poskus: Razstrelitev napačnega vlaka

Neuspeli poskus atentata na carja Aleksandra II. Prizor po eksploziji vlaka na progi blizu Moskve, 1. decembra 1879

Legion Media

Pripadniki organizacije Narodna volja so vedeli, da bo novembra 1879 carska družina s svojim spremstvom potovala z oddiha na Krimu v Sankt Peterburg čez Moskvo, in nameravali ta vlak razstreliti. Carjev vlak je običajno prispel 30 minut za prvim vlakom, ki je prevažal prtljago in spremstvo – služabnike, dvorne dame itd.

Teroristi so ob progi na poti carjevega vlaka postavili tri eksplozivne naprave; prvo blizu Odese, drugo blizu Aleksandrovska pri Zaporožju (Ukrajina), tretjo pa blizu Moskve. A vlak je spremenil smer in ni peljal čez Odeso, druga bomba pri Aleksandrovsku pa se ni sprožila.

Vlak, v katerem se je vozilo osebje, so v Harkovu zadržali zaradi tehnične okvare in tako je carjev vlak odpeljal prvi, česar atantatorji kakopak niso vedeli in tako so po načrtu najprej spustili mimo prvi vlak in se osredotočili na drugega. 19. novembra je bomba eksplodirala ravno tam, kjer so uporniki želeli – pod četrtim vagonom drugega vlaka. A kaj, ko je šlo za napačen vlak! Namesto, da bi razneslo vagon, v katerem se je vozil Aleksander II., je v zrak pognalo shrambo za sadje. Na srečo nihče pri tem ni nastradal.

5. poskus: Preuranjena eksplozija v dvorcu

Car Aleksander II. po eksploziji 17. februarja 1880 zvečer. Ilustracija iz časopisa Le Monde Illustré, 1880. Iz zbirke Narodne knjižnice Francije. Avtor: Frédéric de Haenen (1853-1928)

Getty Images

Pripadniki Narodne volje so nato skušali carja ubiti na njegovem domu, v Zimskem dvorcu. Septembra 1879, še pred ponesrečeno eksplozijo vlaka, se je Stepan Halturin, 22-letni nekdanji tlačan, ki je postal revolucionarni propagandist, prijavil za delo tesarja v Zimskem dvorcu in s tem dobil sobo v kleti dvorca. Do februarja 1880 je povsem neopaženo v klet pretihotapil 32 kilogramov dinamita.

5. februarja 1880 je Halturin sprožil dinamit v svoji sobi, ki je bila točno dve nadstropji pod carjevo jedilnico, kjer bi moral car takrat obedovati s princem Aleksandrom Heškim (bratom carjeve soproge carice Marije). A princ je zamujal pol ure, Halturin pa tega ni vedel. Eksplozija je tako ubila 11 stražarjev eno nadstropje pod jedilnico in poškodovala še 56 ljudi, a car in njegova družina so ostali nepoškodovani.

Stepan Halturin je uspel pobegniti in nadaljeval s teroristično aktivnostjo. Leta 1882 je bil obešen v Odesi za sodelovanje pri umoru vojaškega tožilca v Kijevu. Halturin je svojo identiteto uspel skrivati vse do konca.

* * *

Portret Aleksandra II. Delo ruskega umetnika Konstantina Makovskega (1839-1915). Car je oblečen v vojaško uniformo s cigaro v roki in psom.

Getty Images

Načrtovana sta bila še dva poskusa atentata na Aleksandra II., ki pa se nista zgodila. V prvem primeru je bila nastavljena bomba pod mostom, čez katerega se je car peljal s kočijo, a atentator je zamešal čas in prispel na kraj prepozno, da bi sprožil napravo.

Aleksander II. (1818-1881), ruski vladar od 2. marca 1855 do 1. marca 1881

Getty Images

Drugi neuspeli poskus se je zgodil prav 1. marca 1881, ko so teroristi napravili podzemni prehod pod ulico, kjer se je peljala carjeva kočija, in hoteli podstaviti mino, a je bila trasa kočije zadnji hip spremenjena. Tokrat so pripadniki Narodne volje pravočasno izvedeli za spremembo in se odločili napasti carja z ročnimi bombami – poskus, ki je na koncu uspel.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.