1. poskus: Zgrešeni strel v zadnjem trenutku
javno lastništvo
4. aprila 1866 se je car Aleksander II. sprehajal po Letnem vrtu v Sankt Peterburgu in ga zapuščal skozi severni vhod. Na dostojni razdalji zunaj vrta se je zbrala majhna množica naključnih mimoidočih, da bi videla carja, kako stopa proti svoji kočiji. Naenkrat pa je iz prav te množice odjeknil strel, ki ga je sprožil 26-letni Dmitrij Karakozov. Carja je takrat po naključju rešil 28-letni kmet Osip Komissarov, ki je delal kot klobučarski vajenec.
"Zagledal sem moškega, ki se prebija skozi množico," je povedal Komissarov. "Spremljal sem ga s pogledom, ko pa se je pojavil car, sem se obrnil stran. A nato sem nenadoma opazil, da je moški potegnil pištolo in začel meriti." Car se je ustavil pri kočiji, da bi nadel plašč, takrat pa je Komissarov udaril Karakozova po roki, tako da je ta ustrelil v zrak. To je opazil Eduard Totleben, general, ki je bil prisoten v množici in kasneje potrdil Komissarovo udeležbo v incidentu.
"Bil sem žalosten in bolelo me je, da moj narod umira, zato sem se odločil, da uničim zlobnega carja in umrem za svoje ljudi." To izjavo so našli v žepu strelca Dmitrija Karakozova. Ko ga je množica pridržala, je do njega pristopil car in vprašal: "Zakaj si me skušal ustreliti?" "Ogoljufal si svoj narod – obljubil si jim zemljo, a jim je nisi dal," je odgovoril Karakozov, pri čemer je imel v mislih odpravo tlačanstva iz leta 1861, ki pa je v praksi pomenila, da so morali tlačani zemljo od države odkupiti. Za Karakozova se je izkazalo, da je član podtalne organizacije, ki je z atentatom hotela zanetiti revolucijo.
Strelcu so sodili in ga septembra 1866 tudi usmrtili, medtem ko je carjev rešitelj Osip Komissarov za nagrado dobil plemiški naziv. Istega večera na dan incidenta je bil slavnostno povišan v Zimskem dvorcu, car pa ga je pozdravil in objel.
2. poskus: Eksplozija pištole
Legion Media
Maja 1867 se je Aleksander II. skupaj s sinovoma Vladimirjem in Aleksandrom (bodočim Aleksandrom III.) mudil v Parizu na Svetovni razstavi. Nekega dne, ko so car, njegova oba sinova in francoski cesar Napoleon III. v kočiji zapuščali hipodrom Longchamp, je do kočije pritekel 21-letni Poljak Antoni Berezowski in iz neposredne bližini ustrelil proti carju.
A pištola je Berezowskemu eksplodirala v roki in ga poškodovala, krogla pa je namesto carja zadela enega od konjev. Strelca je nemudoma prijela množica. Med zaslišanjem je priznal svoje dejanje, da je nameraval ubiti carja v imenu osvoboditve svoje domovine Poljske. Takrat je bila Poljska namreč del Ruskega imperija in samo štiri leta pred tem, leta 1863, je bila tam nasilno zatrta protiruska vstaja, med katero je bila izgnana tudi družina Berezowskega. Strelec je po incidentu 40 let preživel v kazenski koloniji, nakar je bil leta 1906 izpuščen.
3. poskus: Streli med premikanjem
Getty Images
2. aprila 1879 se je car Aleksander II. odpravil na svoj rutinski sprehod okoli Zimskega dvorca brez prisotnosti telesnih stražarjev. To navado je prevzel od svojega očeta Nikolaja I., ki se je skoraj vedno sam sprehajal po prestolnici. Aleksander je s sprehodi nadaljeval tudi po dveh poskusih atentata.
Ko je car stopal po nabrežju Mojka, je z razdalje 12 korakov nanj streljal 32-letni plemič in nekdanji uradnik Aleksander Solovjov, ki se je bil pridruži revolucionarni organizaciji Zemlja in svoboda (Zemlja i volja). Potem ko je prvi strel zgrešil carja, se je ta podal v beg za svoje življenje (verjetno prvič v ruski zgodovini, da se je zgodilo kaj takega).
Solovjov je Aleksandra II. lovil po ulici in izstrelil še dva strela s krajše razdalje. Po tretjem strelu ga je dohitel žandar in ga tako močno udaril s sabljo, da se je ta ukrivila. Solovjov je kljub temu uspel izstreliti še četrti strel in steči, petega pa je namenil množici, ki ga je lovila, preden je bil dokončno ujet.
V priznanju je strelec zapisal, da je ravnal samostojno, a "v duhu programa svoje stranke". Tri dni kasneje je bil obešen v Sankt Peterburgu, usmrtitvi pa je prisostvovala 70-tisoč glava množica.
4. poskus: Razstrelitev napačnega vlaka
Legion Media
Pripadniki organizacije Narodna volja so vedeli, da bo novembra 1879 carska družina s svojim spremstvom potovala z oddiha na Krimu v Sankt Peterburg čez Moskvo, in nameravali ta vlak razstreliti. Carjev vlak je običajno prispel 30 minut za prvim vlakom, ki je prevažal prtljago in spremstvo – služabnike, dvorne dame itd.
Teroristi so ob progi na poti carjevega vlaka postavili tri eksplozivne naprave; prvo blizu Odese, drugo blizu Aleksandrovska pri Zaporožju (Ukrajina), tretjo pa blizu Moskve. A vlak je spremenil smer in ni peljal čez Odeso, druga bomba pri Aleksandrovsku pa se ni sprožila.
Vlak, v katerem se je vozilo osebje, so v Harkovu zadržali zaradi tehnične okvare in tako je carjev vlak odpeljal prvi, česar atantatorji kakopak niso vedeli in tako so po načrtu najprej spustili mimo prvi vlak in se osredotočili na drugega. 19. novembra je bomba eksplodirala ravno tam, kjer so uporniki želeli – pod četrtim vagonom drugega vlaka. A kaj, ko je šlo za napačen vlak! Namesto, da bi razneslo vagon, v katerem se je vozil Aleksander II., je v zrak pognalo shrambo za sadje. Na srečo nihče pri tem ni nastradal.
5. poskus: Preuranjena eksplozija v dvorcu
Getty Images
Pripadniki Narodne volje so nato skušali carja ubiti na njegovem domu, v Zimskem dvorcu. Septembra 1879, še pred ponesrečeno eksplozijo vlaka, se je Stepan Halturin, 22-letni nekdanji tlačan, ki je postal revolucionarni propagandist, prijavil za delo tesarja v Zimskem dvorcu in s tem dobil sobo v kleti dvorca. Do februarja 1880 je povsem neopaženo v klet pretihotapil 32 kilogramov dinamita.
5. februarja 1880 je Halturin sprožil dinamit v svoji sobi, ki je bila točno dve nadstropji pod carjevo jedilnico, kjer bi moral car takrat obedovati s princem Aleksandrom Heškim (bratom carjeve soproge carice Marije). A princ je zamujal pol ure, Halturin pa tega ni vedel. Eksplozija je tako ubila 11 stražarjev eno nadstropje pod jedilnico in poškodovala še 56 ljudi, a car in njegova družina so ostali nepoškodovani.
Stepan Halturin je uspel pobegniti in nadaljeval s teroristično aktivnostjo. Leta 1882 je bil obešen v Odesi za sodelovanje pri umoru vojaškega tožilca v Kijevu. Halturin je svojo identiteto uspel skrivati vse do konca.
* * *
Getty Images
Načrtovana sta bila še dva poskusa atentata na Aleksandra II., ki pa se nista zgodila. V prvem primeru je bila nastavljena bomba pod mostom, čez katerega se je car peljal s kočijo, a atentator je zamešal čas in prispel na kraj prepozno, da bi sprožil napravo.
Getty Images
Drugi neuspeli poskus se je zgodil prav 1. marca 1881, ko so teroristi napravili podzemni prehod pod ulico, kjer se je peljala carjeva kočija, in hoteli podstaviti mino, a je bila trasa kočije zadnji hip spremenjena. Tokrat so pripadniki Narodne volje pravočasno izvedeli za spremembo in se odločili napasti carja z ročnimi bombami – poskus, ki je na koncu uspel.