O sovjetskem pilotu, ki se je bojeval brez roke

osebni arhiv; Russia Beyond
Ivan Leonov si je tako zelo želel vrniti za krmilo bojnega letala, da si je izdelal lastno protezo.

Za pilote v času druge svetovne vojne je izguba uda pomenila zagotovljeno vrnitev na tla in slovo od neba. A s to težko usodo se še zdaleč niso bili pripravljeni sprijazniti vsi.

Zgodovina pozna kar nekaj primerov, ko so se piloti po izgubi noge vrnili za krmilo letala. Bistveno redkeje pa se je dogajalo, da bi v letalo ponovno sedel pilot, ki je izgubil roko. Takšen junaški podvig je uspel nemškemu asu Viktorju Petermannu in sovjetskemu pilotu Ivanu Antonoviču Leonovu.

Usodni dan

5. julija 1943 je za pilota 192. lovskega polka Ivana Leonova postal usoden. Na samem začetku velike kurske bitke se je v formaciji vračal iz zračne izvidnice, ko ga je napadel sovražnik.

Ob popolni premoči Nemcev boj ni trajal dolgo. Lovec La-5 Ivana Leonova je bil dobesedno prerešetan. "Začutil sem, da mi je opeklo levo roko, nato pa je več nisem čutil. Niti premakniti je več nisem mogel. Nato sem za nekaj časa izgubil zavest," je kasneje pripovedoval pilot.

Leonovu je kljub temu uspelo izskočiti iz gorečega letala s padalom. Na tleh so ga pobrali in takoj odpeljali v vojaško bolnišnico. A roke več niso mogli rešiti, amputirali so mu jo skoraj do rame.

Ponovno v nebo

Leonovu je preostalo le eno – zapustiti vrste oboroženih sil. V najboljšem primeru je lahko upal na kakšno zadolžitev v štabu v zaledju. 

A Ivan Antonovič se ni hotel kar tako predati. Ko je bil marca 1944 odpuščen iz bolnišnice, je začel trkati na vrata raznih kabinetov s prošnjo, naj ga vendarle vrnejo nazaj. Povsod je naletel na skeptične poglede; ne samo da je bil ob eno roko, ampak je tudi šepal, saj je tistega usodnega dne bil zadet tudi v nogo.

Pilotu je na koncu naproti stopil poveljnik 1. zračne armade gneralpodpolkovnik Mihail Gromov, ki mu je obljubil, da mu odobri pilotiranje, v kolikor se bo spomnil načina, kako se po novem znajti z letalom. In Leonov je prišel na idejo.

"Vprašal sem ga, kako si predstavlja upravljanje ročice za plin brez uporabe roke, on pa mi je zelo nadrobno razložil, da si je zamislil posebno napravo – protezo iz duraluminija za levo ramo. Dovolj je bilo že malo premakniti ramo in proteza je premikala ročico z zadostno močjo. Tako je Leonov rešil problem upravljanja z letalom za enoroke pilote," se je kasneje spominjal Gromov.

Leteči vezist

Že čez nekaj tednov se je Ivan Leonov vrnil za krmilo bojnega letala, le da se po novem več ni mogel boriti v lovskem letalstvu, zato se je pridružil 33. eskadrilji zvez.

V večnamenskem dvokrilcu U-2 (Po-2) je prevažal tajna štabna poročila, prenašal pošto in časopise na fronto, odvažal ranjence ter opravljal polete v sovražnikovo zaledje k partizanom. Med enim takšnih poletov je bil znova ranjen v nogo z rafalnim ognjem.

Ivan Leonov je po svoji neverjetni vrnitvi v nebo vsega skupaj opravil 52 bojnih poletov, dokler ga na koncu vojne niso premestili v talno letališko službo. Zmago je nadporočnik Leonov, takrat že trikratni prejemnik odlikovanja rdečega prapora, dočakal pri Königsbergu. Umrl je leta 2018 v starosti 95 let.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke