Katere tuje čete so se bojevale za Ruski imperij?

Francoski emigrantski rojalistični korpus princa Condéja

Med francosko revolucijo leta 1789 je na tisoče Francozov, ki niso priznavali novih oblasti, bilo primoranih zapustiti domovino. A še zdaleč se niso bili vsi pripravljeni pomiriti z dejstvom, da bodo preostanek življenja preživeli v tujini.

Rojalisti, pristaši restavracije francoske monarhije, so bili pripravljeni z orožjem v rokah vrniti prestol padli dinastiji Burbonov. Njihovi polki so se stapljali z armadami evropskih vojsk, ki so se borile proti francoskim revolucionarjem. Najbolj usposobljen za boj je bil emigrantski rojalistični korpus princa Louisa Josepha de Bourbon de Condéja.

Dolga leta se je Condéjeva vojska bojevala proti revolucionarni Franciji na strani Avstrije. A po porazu slednje in njenega izstopa iz vojne leta 1797 so se rojalisti znašli na razpotju, saj niso vedeli, komu se zdaj lahko pridružijo in kje bodo dobili pokrovitelja.

Emigrantom je nato podal roko ruski car Pavel I. Po dogovoru s francoskim kraljem v izgnanstvu Ludvikom XVIII. je sprejel korpus v rusko službo. Tudi sam Condé je v Rusiji dobil politični azil.

Skupaj s Condéjem je pozimi 1797 v svoje nove domove na zahodu Ukrajine prispelo pet tisoč vojakov. Pred selitvijo je korpus štel še veliko več mož, a Pavel je odrekel gostoljubnost nemškim in švicarskim najemnikom, ki so prav tako služili v njemu. Izjemo je naredil le za nemški pehotni polk grofa Hohenloheja.

Korpus rojalistov je dobil nove uniforme, prapore in simbole, ki so združevali francosko in rusko heraldiko. V središču vsakega prapora je bil dvoglavi orel, na robovih pa po en cvet kraljeve lilije.

Konec leta 1798 so Condéjevi vojaki dobili priložnost, da se ponovno spopadejo s starim sovražnikom. Rusija je v okviru druge koalicije začela vojno proti revolucionarni Franciji.
Francoski korpus se je najbolj izkazal v bitki pri Konstanzu 7. oktobra 1799. Rojaliste je napadla vojska generala Honoréa Gazana in jih kljub srditemu odporu in podpori ruskih huzarjev potisnila čez Ren.

Kljub neuspehu so bili vojaki odločeni nadaljevati boj, a ruski car je imel drugačne načrte. Nezadovoljen s svojimi avstrijskimi in britanskimi zavezniki je Pavel nenadoma obrnil tok svoje zunanje politike, sklenil premirje z Napoleonom in izstopil iz vojne.

Razočarani rojalisti so se skupaj z ostalo vojsko vrnili v Rusijo, a car jim je znova stopil nasproti. 7. marca 1800 je princ Condé prejel sporočilo, da je bil njegov korpus naznačen za podporo Veliki Britaniji ter da mu je dovoljeno nadaljevati z boji v Evropi. V zahvalo za zvesto služenje so Francozom pustili opremo, orožje, konje in vozove.

Rusko-nemška legija carja Aleksandra I.

Leta 1812 je bila že večina Evrope tako ali drugače podrejena Napoleonovi Franciji. Z Napoleonovimi napori se je dokončno zaključila zgodovina Svetega rimskega cesarstva, na obrobju katerega je vzniknila od Pariza odvisna Renska zveza. Celo mogočni Prusija in Avstrija sta se bili prisiljeni prilagoditi režimu "čudodelnika s Korzike".

Nemci, ki so nasprotovali francoski hegemoniji, so bili prisiljeni emigrirati v tujino, med drugim v Rusijo, kjer so ustanovili t. i. Komite za nemške zadeve. Ko je junija 1812 Napoleonova vojska napadla Rusijo, so bili prav Nemci tisti, ki so carju Aleksandru I. predlagali ustanovitev Rusko-nemške legije za boj proti agresorju.

Komite je razposlal na deset tisoče letakov s pozivi "častnikom in vojakom nemškega naroda", naj preidejo na rusko stran. Iz francoske vojske je zaradi tega dezertiralo in se pridružilo legiji okoli 600 Nemcev.

V Rusko-nemško legijo, ki je bila ustanovljena v Revelu (Tallinnu), so se prijavljali nemški vojni ujetniki in prebežniki, nemški kolonisti ter ruski častniki nemško-balstkih korenin. Eden od teh legionarjev je bil tudi slavni vojaški teoretik in zgodovinar Carl von Clausewitz.

Rusko-nemška legija, ki je štela okoli 9.000 mož, je sodelovala v bojih na severu Nemčije, na Danskem in v Nizozemski. V bitki pri Gerdi 16. oktobra 1813 je z udarom v hrbet francoski vojski odločilno doprinesla k zmagi.

Po zmagi nad Napoleonom je legija prešla pod pruski nadzor in bila leta 1815 razpuščena. Njeni vojaki so stopili v vrste pruske vojske ali pa nastopili služenje v vojskah drugih nemških državic.

Grška legija carja Nikolaja I.

Med krimsko vojno (1853-1856), ki se je za Rusijo končala klavrno, se je morala ta spopasti s koalicijo Otomanskega imperija, Velike Britanije, Francije in Sardinije. Edina država, ki se je postavila na rusko stran, je bila Grčija.

Grčija se sicer ni neposredno vključila v vojno, ampak je začela podžigati in podpirati vstajniška gibanja v sosednjih otomanskih provincah, v vrstah ruske vojske pa so se pojavili grški prostovoljci.

Pobudnik za ustanovitev enote grških prostovoljcev v okviru ruske vojske je bil grški častnik Aristide Chrisoveri. Na samem začetku vojne je s tem predlogom stopil do ruskega poveljnika Vlaške in Moldavije generala Mihaila Gorčakova.

Chrisoveri je postal prvi poveljnik kmalu ustanovljene Grške legije carja Nikolaja I. Poleti 1854 je z odredom 25 mož v delti Donave odbil napad 700-glavega britanskega desanta. V bitki so Britanci izgubili 72 mož, med drugim vplivnega plemiča kapetana Richarda Hyde-Parkerja IV., katerega smrt je v londonski visoki družbi močno odmevala.

V začetku leta 1855 je legija, ki je zdaj štela 800 mož, bila premeščena na Krim, kjer je sodelovala v najtežjih in najbolj krvavih bojih proti koalicijskim silam; v neuspešnem poskusu osvobajanja zasedene Jevpatorije, pri obrambi Sevastopolja in v bitki pri Črni reki.

Grška legija Nikolaja I. je bila po koncu vojne leta 1856 razpuščena. Več sto njenih vojakov je bilo nagrajenih z medaljami, 31 pa jih je prejelo celo najvišje vojaško odlikovanje Ruskega imperija – red sv. Jurija.

Srbski prostovoljni korpus

Južnoslovanski vojaki so bili Ahilova peta avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno. Srbi, Hrvati in Slovenci, ki so živeli pod oblastjo Dunaja, so sanjali o lastnih neodvisnih državah in niso bili preveč zagreti za to, da bi se bojevali za Dvojno monarhijo. Pogosto so se prostovoljno predajali ali preprosto prehajali na rusko stran.

Ker je večina južnoslovanskih vojakov (v glavnem Srbov) v ruskem ujetništvu izrazila željo, da bi se borila proti Avstro-Ogrski, je vzniknil načrt, da se jih premesti v Srbijo. A vstop Bolgarije v vojno leta 1915 in kapitulacija srbske vojske sta te načrte pokvarili. Iz prebežnikov in vojnih ujetnikov sestavljene prostovoljne enote so na koncu pripadle Jugozahodni fronti ruske vojske.

V Odesi ustanovljena 1. srbska prostovoljna divizija je svoj bojni krst dočakala v sestavi 47. korpusa ruske vojske v bojih pri Dobrudži v Romuniji avgusta 1916. V teh spopadih z bolgarskimi in turškimi četami so Srbi utrpeli velike izgube – od devetnajst tisoč vojakov jih je padlo okoli devet tisoč.

"Po razbitju 1. divizije vsi ti ranjeni prostovoljci, ki so bili tako očarljivega duha, ne samo da niso izražali posebne želje iti na fronto, ampak so odkrito govorili, da so postali prostovoljci, da bi varovali meje svoje domovine, ne pa da bi sejali svoje kosti v Dobrudži," je poročal general Čistjakov, ki so ga konec leta 1916 poslali iz štaba v inšpekcijo srbskih čet Jugovzhodne fronte.

Kljub temu pa sta njihova izkazana vzdržljivost in visoka bojna morala prepričali rusko poveljstvo, da je ustanovilo 2. srbsko divizijo. Skupaj so sestavljali Srbski prostovoljni korpus, znan tudi kot Prostovoljni korpus Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Jugoslovanska legija. Tekom vojne je v njej vsega skupaj služilo več kot 70.000 vojakov.

Kratko epopejo korpusa je leta 1917 prekinila revolucija ter kaos in postopni razpad carske vojske. Vojake korpusa so množično premestili na Balkan, kjer so v sestavi srbske vojske nadaljevali boj proti centralnim silam. A bili so tudi takšni, ki so ostali v Rusiji, da bi se vojskovali v državljanski vojni, ki je kmalu sledila.

Preberite še: Slovenci v ruski revoluciji: utrinki iz spominov in pričevanj