Kako se je "oče ameriške mornarice" zapletel v spolni škandal v Rusiji

javno lastništvo; Fjodor Rokotov/Tretjakovska galerija; Johann Baptist von Lampi the Elder
Služba pri ruski carici Katarini Veliki je ameriškemu narodnemu junaku John Paulu Jonesu zagotovila vzpon po karierni lestvici, a je obenem postala eden največjih pretresov v njegovem življenju.

Škotski pomorščak John Paul Jones je zablestel med ameriško vojno za neodvisnost. Ne samo, da je bil eden prvih častnikov ameriške Celinske flote, ampak je bil tudi najuspešnejši med njimi.

Jones je bil aktiven in uspešen pirat, ki je deloval ob obali Velike Britanije in lovil trgovske ladje nasprotnika. Na njegovem seznamu se je med drugim znašla ena najodmevnejših ameriških pomorskih zmag v tej vojni – zajetje britanske šalupe Drake in fregate Serapis s 50 topovi.

John Paul Jones

Ko se je leta 1783 vojna končala, je "oče ameriške mornarice", kakor pogosto imenujejo Johna Paula Jonesa, ostal brez dela. Do leta 1787 je životaril po Evropi kot diplomat, nato pa se mu je ponudila možnost ponovno vrniti na morje. Za njegove usluge se je začel zanimati Ruski imperij, ki  je bil v tem času v vojni s Turki.

V ruski službi

Katarina II. je Jonesa nemudoma povišala v kontraadmirala (v ameriški mornarici se je prebil le do čina kapitana) in ga poslala na Črno morje, kjer je služil pod poveljstvom kneza Grigorija Potjomkina. "Ta človek zna zelo dobro pomnožiti strah in trepet pri sovragu; njegovo ime, mislim da vam je znano. Ko bo prišel k vam, boste sami najbolje presodili, ali je resnično tak, kakor se o njem govori," je pisala carica v pismu ruskemu poveljniku.

Pavel Žones, kakor so ameriškega pomorščaka začeli klicati v Rusiji, je upravičil izkazano zaupanje; kot poveljnik eksadrona 11 ladij je skupaj z rusko flotiljo kontraadmirala Karla Nassau-Siegena junija 1788 razbil turško floto v bližini črnomorske trdnjave Očakov. Nasprotnik je izgubil 15 ladij in 6.000 ljudi, 1.500 pa jih je pristalo v ruskem ujetništvu.

Bitka pri Flamborough Headu v Vzhodnem Yorkshiru v Angliji, 22. septembra 1779 med Johnom Paulom Jonesom in britansko ladjo Serapis. Tisk, 1780.

V zasebnem življenju pa Jonesu ni šlo tako dobro od rok. Njegovi odnosi s knezom Potjomkinom so bili hladni in formalni, z Nassau-Siegenom pa sta se po besedah knezovega adjutanta grofa Rogerja de Damea "sovražila v dno duše".

Naposled, še pred koncem vojne, so Jonesa poklicali v Sankt Peterburg s ponudbo, da bi poveljeval Baltski floti. A tam je doživel enega največjih pretresov v svojem življenju.

Škandal

31. marca 1789 je mati desetletne Jekaterine Stepanovne (Goltzwart) kontraadmirala obtožila, da je posilil njeno hči. Primer se je razširil kot vihar in zanj je izvedela tudi sama carica.

Katarina Velika

Skoraj takoj zatem, 2. aprila, je Jones poslal pismo policijskemu načelniku Sankt Peterburga Nikiti Rilejevu, v katerem je zatrjeval, da je "Stepanovna padlo dekle, ki je večkrat obiskala moj dom in s katero sva se pogosto podila naokoli, a sem za to zmeraj plačal."

A kontraadmiral je nato povsem spremenil svojo zgodbo. Svojemu prijatelju, francoskemu veleposlaniku grofu Louisu Phillippeu de Ségurju (edinemu v sanktpeterburški družbi, ki se Jonesu ni odrekel) je povedal, da z deklico ni imel nobenih spolnih stikov, temveč je postal žrtev izsiljevanja s strani njene matere.

Po njegovih besedah naj bi ga Jekaterina prišla v njegove prostore vprašati, ali ima kakšne zavese ali čipke, ki bi jih bilo treba popraviti, a jih ni imel. "Nato je začela delati neprimerne geste. Svetoval sem ji, naj preneha s tem, ji dal denar in jo odslovil. Čim je odšla, si je strgala rokav in rutko ter zakričala ’Posilstvo!’nakar je padla v objem mami Goltzwart, ki se je naenkrat znašla tam," je Jonesove besede povzel francoski veleposlanik.

Grigorij Potjomkin

Potem, ko se je znašel v središču velikega škandala, je kontraadmiral padel v globoko depresijo. Pred samomorom ga je rešil Ségur, ki je prijatelja našel doma z nabito pištolo v roki.

Med preiskavo, ki je sledila, se je sicer izkazalo, da je mati lagala tako o starosti – deklici je bilo dvanajst let in ne deset (po standardih tistega časa sicer zgodnja, a še vedno sprejemljiva starost za spolno življenje) – kot tudi o posilstvu; intimna druženja Jekaterine in Jonesa so potekala redno in povsem mirno. Američan je bil prepričan, da za razpihovanjem tega škandala stoji njegov sovražnik iz visokih krogov oblasti. Kdo natančno je bil ta sovražnik, je ostalo neraziskano.

Odhod

Ne glede na to, da so bile obtožbe proti Johnu Paulu Jonesu umaknjene, je v Rusiji postal nezaželena oseba. Pričakovanega imenovanja na mesto poveljnika Baltske flote tako ni dočakal – položaj je pripadel Nassau-Siegenu, ki je bil morda prav ta sovražnik, ki je skoval zaroto proti Jonesu.

Katarina II. je ameriškemu pomorščaku dala dvoletni dopust, pri tem pa ohranila njegovo plačo in čin. V praksi je to pomenilo razrešitev s položaja, ki pa je Jones nikakor ni hotel sprejeti.

Njegove številne prošnje oblastem so ostale neodgovorjene. Avgusta 1789 je jezen in užaloščen John Paul Jones za zmeraj zapustil Rusijo.

Preberite še: Legendarni spolni apetit Katarine Velike – mit ali resnica?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke