Najstrašnejši potresi v zgodovini ZSSR

Porušenje Ašhabada

6. oktobra 1948, okoli 1. ure ponoči so prestolnico Turkmenistanske SSR Ašhabad začeli tresti podzemni sunki z močjo 7. do 10. stopnje po Richterjevi lestvici. Krhke enonadstropne glinene hiše, iz katerih je bilo večinoma zgrajeno mesto, so se začele rušiti in pod sabo pokopale mnoge prebivalce.

"Električne luči so ugasnile … Med popolno temo, ki je nastopila, se je nekaj sekund slišalo rušenje hiš in pokanje nosilnih tramov," se se potresa spominjal podpolkovnik medicinske službe Tihon Boldirjev: "Po mestu se je razlegel zamolkel hrup, podoben globokemu vzdihu, nato je nastopila mrtva tišina. Zrak se je napolnil z zadušljivim prahom. Nobenega zvoka, nobenih krikov na pomoč, niti živali se ni slišalo – kakor da bi pod razvalinami vse pomrlo. Šele po nekaj časa so se pojavili prvi znaki življenja – kriki na pomoč, stokanje ranjenih, otroški jok, žalovanje za umrlimi bližnjimi."

V industrijskih podjetjih, ki jih je v Ašhabadu bilo več kot dvesto, so izbruhnili požari. Prebivalci so poskušali izpod ruševin rešiti svoje bližnje, pogosto brez uspeha. Za piko na i so iz porušenega mestnega zapora pobegnili zaporniki in pobrali orožje iz policijskih postaj. V mestu se je začelo ropanje, razbojništvo in ubijanje.

Za reševanje ljudi in saniranje posledic katastrofe so bile v Ašhabad napotene enote vojske, policije in medicinsko osebje skupaj z zdravili, hrano, oblekami, gradbenim materialom in razno tehniko. Ker so bile porušene vse bolnišnice, so začasno postavili poljske bolnišnice kar na ulicah. Zaradi nevarnosti okužb so morali zdravniki ljudem amputirati hudo poškodovane ude, ki bi jih sicer v normalnih razmerah lahko rešili.

Eden od najbolj uničujočih potresov v zgodovini je odnesel med 30 in 100 tisoč življenj prebivalcev Ašhabada in okolice. Leta 1949 so turkmensko prestolnico začeli postavljati praktično od začetka.

Uničenje Severo-Kurilska

5. novembra 1952 se je 130 km od polotoka Kamčatka v Tihem oceanu zgodil močan potres z magnitudo 9. Ob 5. uri zjutraj so podzemne sunke občutili prebivalci obalnih regij Sovjetske zveze.

Škoda v naseljih je bila relativno majhna z razpokami v zemlji in na stenah zgradb. A potres je povzročil še precej strašnejši pojav – cunami. Ta pa je bil za eno od sovjetskih mest usoden.

Prvi val je udaril po mestu Severo-Kurilsk na otoku Paramušir, enem od Kurilskih otokov 20 minut po potresu. "... Nismo uspeli priti niti do okrajne pisarne, ko smo zaslišali grmenje, nato pa tresk z morske strani. Ko smo se ozrli, smo videli ogromno vodno steno, ki se približuje otoku … Dal sem ukaz za streljanje v zrak iz osebnega orožja, da bi opozorili ljudi, in začel kričati ’Voda!’ Istočasno smo začeli bežati v hrib. Ko so slišali hrup in kričanje, so ljudje začeli bežati iz stanovanj, večinoma oblečeni le v spodnjice in bosi," se spominja častnik državnih varnostnih sil Derjabin.

Pol ure za prvim valom je prišel drugi, še bolj uničujoči 20-metrski val. Ljudje, ki so mislili, da je že vsega konec, so se medtem vrnili na svoje domove. Vodna stena, ki se je zrušila nanje, je zadala najstrašnejši udarec. "Povsod naokrog so ležala trupla umrlih ..." se je spominjal Lev Dombrovski: "Nek človek je visel z žerjava. Neporušena je ostala samo ena hiša, zgrajena iz plošč, a ostala je le konstrukcija, streho, vrata in okna pa je odneslo."

Tretji val je nato v morje odnesel vse, kar se je še dalo odnesti. V obalnih vodah so med trupli plavale cele hiše, strehe in ruševine. Po uradnih podatkih je za posledicami katastrofe v Severo-Kurilsku umrlo 2.336 ljudi – več kot polovica prebivalstva 4.000-glavega mesteca.

Tragedija v Armeniji

Potres v Spitaku z magnitudo 9. stopnje je trajal vsega pol minute, a je v tem času porušil polovico Armenske SSR. Energija, ki se je 7. decembra 1988 pri tem sprostila v zemeljski skorji, je bila enaka eksploziji desetih hirošimskih atomskih bomb.

Epicenter tega uničujočega potresa je bil v mestu Spitak na severu republike. "Najprej je bilo močno grmenje. Čez nekaj sekund nas je začelо tresti. Zaneslo me je približno pol metra vstran. Dvignil sem se, hotel pobegniti [iz hiše], a mi ni uspelo, saj je čez nekaj sekund sledil drugi sunek. Tresti je začelo tako močno, da ni bilo mogoče stati na nogah," pravi Gajk Margarjan.

Sunki, ki so sledili, so bili močnejši od prvih. Večnadstropne hiše so se podirale kot hišice iz kart in pod sabo pokopali vse, ki niso uspeli pobegniti ven. Asfalt je vzvalovil kot morje. V bližnjih gorah se je pojavila 6 metrov globoka in dolga 37 km razpoka.

Od mesta Spitak praktično ni ostalo ničesar, potres pa je prizadel še dvajset mest in okoli 300 vasi. Umrlo je med 25 in 45 tisoč ljudi, 140 tisoč je postalo invalidov, več kot pol milijona prebivalcev je ostalo brez strehe nad glavo.

Za pomoč Armeniji so bila uporabljena vsa sredstva Sovjetske zveze. 111 držav sveta je na območja potresa poslalo humanitarne pošiljke. Ob pomoči vojske in prostovoljcev je bilo izpod ruševin ruševnih 16 tisoč ljudi, vsega skupaj je bilo na koncu iz prizadetih območij evakuiranih več kot 40 tisoč ljudi.

Tako se je dogodkov spomnila novinarka Natalija Kozlova: "Najhujši ni bil pogled na mnoge mrtve, pokrite s preprogami, odejami in cvetjem na stadionih, trgih in razpokanih ulicah. Najbolj grozljiv je bil pogled na preživele. Ti so hodili počasi kot duhovi. Nihče ni kričal, niti povzdigoval glasu … Če si kaj vprašal, so ti odgovorili. Če si jih vodil za roko, so sledili. A čim si jim spustil roko, so se obrnili in odšli nazaj."