Carica, ki je svojega dvornega norca zaprla v ledeno palačo

Ruski državni muzej
Tole se morda bere kot pravljica, a zgodba je bizarno resnična.

Ko se je knez Mihail Golicin na potovanju po Sredozemlju do ušes zaljubil v neko italijansko dekle, si ni mogel niti predstavljati, da bo njegovo strasti polno ljubezensko razmerje za vselej spremenilo njegovo življenje – na slabše.

Zveza je bila problematična iz več razlogov. Mihailovo novo dekle, kot večina Italijanov, je bila katoliške vere. In tako je pristala na to, da se bo z njim poročila le pod pogojem, če se bo on odpovedal svoji ruski pravoslavni veri – veri Romanovih – in prisegel zvestobo rimskemu papežu.

Dejstvo, da se je knez odpovedal svoji veri v imenu ljubezni, pa ni bilo preveč dobro sprejeto pri njegovi carici Ani Ivanovni. V očeh carice – sicer obsedenke z nadzorom in ženske burnega temperamenta, ki si je prav tako prisvajala še vlogo ženitvene posrednice – opustitev ruske pravoslavne vere ni prišla v poštev za nekoga, kot je Golicin.Čim je dobila priložnost, je zato kaznovala kneza, ker je sledil svojim čustvom.

Ovdovela vladarica

Ana Ivanovna, ki se je rodila leta 1693 carju Ivanu V., je imela nesrečno ljubezensko življenje. Kot večina mladih deklet, še posebej teh plemiškega porekla, je imela velika pričakovanja, ko jo je njena družina poročila s Friderikom Viljemom, kurlandskim knezom. Pri komaj sedemnajstih letih mu je v pismu napisala: "Nič me ne bi moglo bolj osrečiti, kot vaša oznanitev ljubezni do mene."

Na Anino nesrečo pa je knez umrl med njuno potjo nazaj v Latvijo (Kurlandija je zgodovinska pokrajina na zahodu današnje Latvije, op. prev.). Čeprav si zgodovinarji še danes niso enotni glede tega, kaj je povzročilo njegovo smrt, se strinjajo v tem, da je knez zelo veliko pil in da sta z Aninim stricem Petrom Velikim na poročni slovesnosti v Sankt Peterburgu najverjetneje spila kakšen kozarec preveč. Tako Ana (17) kot Friderik Viljem (18) sta bila zelo mlada za današnje standarde.

Portret Ane Ivanovne. Delo neznanega slikarja

Potem ko je ostala sama v tuji deželi, je ovdovela Ana svoji družini napisala na stotine pisem, v katerih je sorodnike moledovala, naj ji najdejo novega partnerja. Car Peter je zavračal eno prošnjo za drugo – domnevno zato, ker naj ne bi maral značaja svoje nečakinje, najbrž pa tudi zato, ker ji je želel preprečiti, da bi imela potomce, ki bi konkurirali njegovim lastnim v boju za prestol. Zagotovo pa je hotel, da ohrani oblast v Kurlandiji, ki bi se ji morala Rusija znova odpovedati, če bi se Ana znova poročila.

Po več letih neuspešnih poskusov, da bi si našla novega moža, se je Ana odločila, da bo ostala samska. Medtem ko je neizmerno uživala v tem, da je igrala vlogo ženitvenega posrednika za svoje podanike, pa je bila tudi zelo nevoščljiva vsakomur, ki je uspel najti to, za kar je bila sama prikrajšana – ljubezen.

A na koncu je bila ona tista, ki se je zadnja smejala. Ko je Peter II., vnuk Petra Velikega, umrl brez enega samega potomca, se je na ruski prestol zavihtela Ana. Vrhovni tajni svet, izvršno telo, sestavljeno iz bogatih družin, je okronal carico v upanju, da jo bodo zlahka nadzorovali.

A kakor v nadaljevanju lepo prikazuje zgodba kneza Mihaila, so se zelo motili.

Od kneza do norca

Potem ko je Ana preklicala Mihailovo poroko, je bila Italijanka bodisi izgnana bodisi deportirana. Čeprav je bil Mihail popolnoma na tleh, carica zanj ni pokazala nikakršnega usmiljenja. Po vrnitvi iz Peterburga mu je odvzela vse posesti in nazive ter ga ponižala v svojega dvornega norca.

Od takrat naprej so Mihaila morali klicati zgolj po njegovem imenu, celo v uradnih državnih dokumentih. Svoj čas je preživljal s klečanjem v čebru zraven Anine mize, medtem ko je carici nalival kvas. Nekateri viri navajajo, da je bil čeber, v katerem je sedel, poln jajc, za katera se je pretvarjal, da jih vali, da bi zabaval goste.

A to je bil šele začetek. Ana je kot ženitvena posrednica poskrbela tudi za to, da njen norec dobi novo nevesto. Izbirala je med več služabnicami, na koncu pa izbrala najgršo med njimi – grbasto dekle kalmiškega porekla po imeno Avdotija, ki naj bi bila po pisanju zgodovinarja Henrija Troyata "tako grda, da so se je bali celo duhovniki."

Valerij Jacobi. Dvorni norci Ane Ivanovne (1872)

Njuna poročna slovesnost je bilo praznovanje saturnalijskih proporcev. 6. februarja 1740 sta nesrečnika, oblečena v klovnovsko opravo, prejela blagoslov v cerkvi, nato pa so ju posadili na hrbet azijskega slona. Za njima je korakala karavana ambasadorjev posameznih narodov Ruskega imperija, ki ju je spremljala do njune nove "palače".

Anina ledena palača

Palača je bila, kot ste verjetno že razbrali iz naslova, narejena v celoti iz ledu. Tisto leto je bila v Rusiji rekordno mrzla zima in mogočna reka Neva je popolnoma zamrznila. Po Aninem ukazu so vojaki iz reke po cele dneve vlekli ogromne kose ledu, iz katerih so potem sezidali grad.

Končni rezultat te navidez nemogoče konstrukcije je požel hvale tako v smislu prikaza magičnosti kot znanosti. Palača je bila široka dobrih 18 in visoka 9 metrov. Znotraj je bilo stopnišče, baluster in preddverje. Kolonade so bile okrašene z natančno izklesanimi kipi – vse je bilo v celoti iz ledu.

Ledena je bila tudi spalnica, od blazin in vzmetnice ter ogrodja postelje. Celo zavese, ki so visele ob oknih, so bile ledene. Mihail in Avdotija sta imela samo par sekund, preden so stražarji zabarikadirali vrata, carica pa je med odhajanjem svojega norca prigovarjala, naj svoj zakon še "potrdi" (s spolnim odnosom) preden zmrzne do smrti.

Zadovoljna s predstavo, ki jo je organizirala, se je Ana vrnila v lastno palačo iz kamna in lesa. Ali je čutila kakršnokoli obžalovanje, ko je ležala v topli postelji ob ognjišču, medtem ko sta njen norec in služabnica zmrzovala zunaj? "Tudi če jo je prešinila kakršnakoli misel o tem, jo je verjetno tudi precej hitro pregnala z mislijo o tem, da so takšne stvari pač v svobodni domeni vladarjev," je zapisal Troyat v svoji knjigi Grozne carice.

Biserna verižica

Zgodba o ledeni palači in zlovoljni vladarici, ki jo je dala zgraditi, se bere kot kakšna pravljica. Na srečo pa se, kot vsaka pravljica, tudi srečno konča.

Valerij Jacobi. Kabinet ministrov Ane Ivanovne (1889)

Kmalu zatem, ko se je nad Sankt Peterburg spustila noč, je zaprti Mihail zbolel. Njegova klovnovska oprava bi morda lahko preprečila omrzline, a par je bil prisiljen, da se sleče do golega, preden so ju zaprli v spalnico. Brez kakršnekoli zaščite pred naravo je vročičen Mihail začel izgubljati zavest.

Ko je opazila, da je njen mož v nevarnosti, je Avdotija izvedla neverjetno plemenito dejanje. Enemu od stražarjev je ponudila edino stvar, ki jo je takrat nosila na sebi – biserno ogrlico, ki jo je prejela od carice kot poročno darilo. To je bila najdragocenejša stvar, ki jo je kadarkoli posedovala, nato pa jo je pri stražarju zamenjala za topel krzneni plašč.

Plašč je par dovolj segrel, da sta preživela noč. Naslednje jutro sta jo, kakor piše Troyat, "odnesla le z blagim prehladom in manjšimi ozeblinami". Mihail in Avdotija sta bila osvobojena služenja kot dvorna norca, potem ko je na oblast prišla Anina naslednica Ana Leopoldovna. Par je ostal poročen, Avdotija pa je umrla leta 1742 ob rojstvu njunega drugega otroka. 

Kar se tiče Ane, ta je umrla leta 1740 zaradi zapletov z ledvičnimi kamni. Njena ledena palača se je ob njeni smrti že davno stopila.

Preberite še: Kako je izgledala dnevna rutina ruskih carjev?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke