Pet ključnih zmag Rdeče armade med drugo svetovno vojno

Bitka za Moskvo

Oktobra 1941 se je ZSSR znašla na robu katastrofe. V bojih okoli mesta Vjazma, vsega 200 km od Moskve, je Rdeča armada izgubila okoli milijon vojakov, ki so bodisi padli v boju, ali pa so bili ranjeni ali zajeti. Nemški vojski se je odprla cesta do sovjetske prestolnice.

Dokler za obrambo mesta niso prispele sveže divizije iz Sibirije, Urala in Daljnega vzhoda, je sovjetsko poveljstvo sovražnika zadrževalo z vsemi razpoložljivimi silami. Kljub temu so Nemci neustavljivo prodirali naprej in 2. decembra so deli 2. tankovske divizije zavzeli naselje Krasnaja Poljana, vsega 30 km od Kremlja.

Nemško poveljstvo je bilo prepričano, da je kolaps Rdeče armade samo še vprašanje časa. V pričakovanju poslednjega, odločilnega udara, pa so spregledali dejstvo, da so bile njihove čete zaradi stalnih sovjetskih protinapadov izpostavljene in preveč raztegnjene, tankovske in motorizirane divizije pa so trudoma premagovale številna minska polja na poti do prestolnice. Poleg tega so se začeli pojavljati problemi z oskrbovanjem, konji pa so množično poginjali, potem ko so ostajali brez krme pred približujočo se zimo.

5. decembra sta, na popolno presenečenje nasprotnika, Zahodna fronta Georgija Žukova in Jugozahodna fronta Konstantina Timošenka prešli v množično protiofenzivo. Potem ko so prejele močan udar, so se nemške čete začele odmikati od Moskve, mestoma pa se je organizirani umik pretvoril v paničen beg. Šele v začetku januarja 1942 je Nemcem uspelo stabilizirati fronto.

"Napad na Moskvo je propadel. Vse žrtve in napori naših hrabrih čet so bile zaman," je v svojih Spominih vojaka zapisal nemški general Heinz Guderian. Strategija bliskovite vojne (Blitzkrieg) je bila poražena. Nemška vojska je bila potisnjena 100-250 km stran in tako ni več predstavljala nevarnosti sovjetski prestolnici.

Stalingrajska bitka

Po porazu sovjetske vojske pri Harkovu maja 1942 so Nemci dobili priložnost za izvedbo masovne ofenzive v smeri proti naftnim poljem na Kavkazu in proti velikemu sovjetskemu industrijskemu središču ter važnemu transportnemu vozlišču na Volgi – Stalingradu. Izguba Stalingrada bi lahko za Rdečo armado pomenila pravo katastrofo.

Množično bombardiranje in vztrajni, srditi poulični boji so mesto skoraj popolnoma sesuli v prah. Deli sovjetske 62. armade so kljub junaškemu odporu bili prisiljeni v umik proti reki, kjer so se držali poslednjih kosov ozemlja v območju tovarn Rdeči oktober in Barikade (Barrikadi).

"Bili smo ušivi in lačni, a na neki točki je nastopila jeza in nehalo nam je biti žal tako zase kot za Nemce … Srdito smo se tolkli za vsak košček stene, ponoči pa smo se tako mi kot oni poskušali prebiti naprej po tovarniških potkah in tunelih – mi, zato da bi si priskrbeli hrano in strelivo, Nemci pa, da bi nas potisnili v Volgo. Redno so se odvijali boji mož na moža v majhnih skupinah ..." Takole se je spominjal vojak 138. strelske divizije Milja Rozenberg.

Sovjeti so počakali, da se nemška 6. armada popolnoma zagozdi v mestu, nato pa 19. novembra 1942 začel z množičnim protinapadom po njenih slabo zaščitenih bokih, ki so jih branile romunske čete. Potem ko je prebila obrambo, je Rdeča armada sklenila krog okoli 330-tisoč glave nasprotnikove armade v Stalingradu in jo do začetka februarja naslednjega leta popolnoma uničila. V eni najbolj krvavih bitk v človeški zgodovini sta obe strani skupaj izgubili do okoli 2 milijona vojakov.

Poraz pri Stalingradu je bil za Tretji rajh in njegove zaveznike, ki so skrivoma iskali načine, da bi se umaknili iz konflikta, velik šok. Agresivnim nameram napram Sovjetski zvezi se je dokončno odpovedala tudi Turčija. Tehtnica v drugi svetovni vojni se je prevesila.

Bitka pri Kursku

Poleti 1943 so se Nemci pripravljali na množično ofenzivo v osrednjem delu sovjetsko-nemške fronte blizu mesta Kursk. Z razbitjem Rdeče armade na tem delu fronte so računali, da si bodo povrnili strateško pobudo v vojni, ki so jo po stalingrajski katastrofi izgubili.

A zanašanje Nemcev na nenadno ofenzivo se je izkazalo za napačno. Sovjetski vojaški obveščevalci so pravočasno izvedeli za nasprotnikove ofenzivne namere v operaciji Citadela in uspeli izvedeti celo datum začetka ofenzive, 5. julija.

Bitke pri Kursku se je na obeh straneh udeležilo do dva milijona vojakov, 4.000 letal in 6.000 tankov, s čimer je to postala največja tankovska bitka v zgodovini.

Nemci so se v smeri glavnih napadov morali soočiti z vztrajnim odporom sovjetske vojske in v enem tednu uspeli prodreti le okoli deset kilometrov naprej. "Boj je bil tako težak in napet, da se še danes spomnim, kako sem se počutil, ko sem si proti koncu dneva samo želel, da bi me kaj ranilo ali ubilo ..." se je spominjal poveljnik minometne čete Jevgenij Okišev: "Živci so bili že tako napeti, poleg tega je udarjala še močna vročina, hrane ni bilo … Naši okopi so bili na hribu, povsod okoli njega so streljali Nemci."

Potem ko je zdržala pritisk nemške vojske, je Rdeča armada prešla v množično protiofenzivo, ki je privedla do poraza oslabljenega nasprotnika. Nemški Wehrmacht je dokončno izgubil iniciativo v vojni proti ZSSR in se začel umikati na zahod. "Na vzhodni fronti ni bilo več mirnega dne," je v spominih zapisal Heinz Guderian.

Bagration

Poleti 1944 je Rdeča armada proti sovražniku uporabila njegovo lastno orožje tj. strategijo bliskovite vojne. Dokazala je, da je sposobna v kratkem času ob premišljeni koordinaciji tankovskih sil in letalstva prebiti močno obrambo nasprotnika, obkrožiti in hitro uničiti velike skupine nemške vojske.

Množična sovjetska ofenziva proti armadni skupini Center v Belorusiji, ki se je začela 23. junija 1944, je bila za nemško poveljstvo neprijetno presenečenje. Nemci so glavni napad Rdeče armade tako kot dotlej pričakovali iz Ukrajine, čez katero je vodila pot do naftnih nahajališč v Romuniji.

Ofenzivna operacija Bagration, poimenovana v čast ruskega vojaškega poveljnika iz napoleonskih vojn, je trajala nekaj več kot dva meseca. V tem času je sovjetska armada premagala 600 kilometrov, osvobodila ozemlje Belorusije in del vzhodne Poljske, se približala Varšavi in Vzhodni Prusiji. Nemška armadna skupina Center je v bojih izgubila skoraj pol milijona mož (ubiti, ranjeni, zajeti) in praktično prenehala obstajati.

Pomembno vlogo v operaciji Bagration so odigrali beloruski partizani. Ti so Rdeči armadi poročali o najranljivejših točkah nemške obrambe in izvajali diverzantske operacije v zaledju ter s tem napredujoči sovjetski vojski pomagali v najbolj ključnih trenutkih boja. "Z vsakim dnem se je daljšal seznam fašističnih ešalonov, ki so zleteli s proge. Železniški promet v sovražnikovem zaledju je bil praktično paraliziran. A hitlerjevcem tudi na cestah ni bilo nič lažje. Partizani jim niso dali miru, ne podnevi, ne ponoči." Tako je v spominih z naslovom Tako smo šli k zmagi zapisal maršal Ivan Bagramjan.

17. julija 1944 je po moskovskih ulicah zakorakala kolona v Belorusiji zajetih nemških vojakov. V t. i. paradi premaganih v sovjetski prestolnici je sodelovalo 57.000 nemških vojakov in častnikov, vključno z več deset generali.

Bitka za Berlin

Za napad na prestolnico Tretjega rajha je sovjetsko poveljstvo pripravilo več kot dva milijona mož. Nasproti jim je stalo 800.000 vojakov Wehrmachta, SS in ljudske milice Volkssturm. Samo mesto so Nemci pretvorili v neprebojno trdnjavo, na vpadnicah pa so postavili več obrambnih linij.

20. aprila 1945 je nemškega Führerja na njegov rojstni dan pozdravila daljnometna artilerija 79. strelskega korpusa in zadala prvi artilerijski udarec na Berlin. Pet dni kasneje je Rdeča armada sklenila obroč okoli mesta.

Skoraj teden dni so potekali hudi boji za prestolnico nacistične Nemčije. Nemci so vsako ulico pretvorili v obrambno linijo, opremljeno z barikadami, okopi in strojničnimi gnezdi. Bližje, kot je prodirala sovjetska vojska k centru, močnejši je bil odpor.

30. aprila se je vnel boj za Reichstag. Kljub temu, da je 1. maja zgodaj zjutraj nad njim zaplapolala rdeča zastava, so se spopadi nadaljevali še ves dan.

Po samomoru Hitlerja 30. aprila je novo nemško politično vodstvo stopilo v stik s sovjetskim poveljstvom in predlagalo premirje. Sovjeti so na to odgovorili, da bodo sprejeli samo brezpogojno kapitulacijo. Nemci so to zavrnili in boj se je za kratek čas zoper vnel. 2. maja pa je berlinska garnizija dokončno kapitulirala.

"Naši vojaki so med boji izkazali obilo motivacije, junaštva in drznosti. Zrelost naše vojske in njena rast v letih vojne sta prišli do izraza med berlinsko bitko. Vojaki, častniki in generali so se v berlinski operaciji izkazali kot zreli, odločni in smeli ljudje," je zapisal maršal Georgij Žukov. V bojih za nemško prestolnico je skupno padlo več kot 75.000 sovjetskih vojakov.