Naloga ohranjanja čistoče na sovjetskih cestah in javnih prostorih je bila zaupana komunalni službi. Ta je uporabljala vozila, ki so jim Rusi zaradi njihovega izgleda dajali smešna, težko prevedljiva imena.
Ta oprema je bila navadno nameščena na šasije navadnih tovornjakov.
Eno od prvih takšnih vozil je bil PU-2 na osnovi tovornjaka GAZ-AA. Pravi to vozilo je položilo temelje razširjeni družini sovjetskih komunalnih čistilnih tovornjakov, ki so sledili.
Uporabljali so ga tudi pozimi za čiščenje snega.
Prvi PU-2 so imeli velike ščetke na zadnji strani in par manjših ob boku. A zasnova je imela svoje slabosti; vozila so bila zelo težka in s tem zahtevna za upravljanje. Tako so jih leta 1938 zamenjali tovornjaki PU-5.
Na novem modelu so bile vse ščetke enake velikosti in lažje, tako da so zmanjšale maso vozil, s čimer je bila povečana njihova hitrost in okretnost.
Leta 1946 so v ZSSR po letu dni dela izdelali okoli 40 novih modelov PU-7.
Pred tem se je že leta 1936 pojavil model PM za pranje ulic, narejen na šasiji JAG-4.
Na vrhu vozila je bila nameščena cisterna z vodo in štirje vodni topi – dva spredaj in dva ob straneh.
Vozila PM-4 so očistila Sadovoje koljco tik po paradi premaganih Nemcev 17. julija 1944.
Sčasoma se je pojavila naprednejša različica topov z izboljšano škropilno napravo, ki je bolj enakomerno porazdeljevala vodni tok.
Pozimi so model PM-4 preuredili v vozilo za čiščenje snega.
Nova različica PM-6 je bila zasnovana na tovornjakih ZIS-5 in se je na moskovskih ulicah pojavila leta 1945. Imela je štirioglato cisterno z vodno črpalko in tremi topovi.
V Leningradu pa so medtem uporabljali takšna vozila.
Model PU-20 na osnovi tovornjaka GAZ-51 se je pojavil v petdesetih letih.
Ta avtomobil je čistil ceste s pomočjo petih šob in tremi ščetkami – dvema na straneh in eno od zadaj. Vozil je s povprečno hitrostjo 9-20 km/h, največ pa 40 km/h.
Temu je sledil model Pu-53 v šestdesetih, ki je bil nameščen na šasiji tovornjaka GAZ-52-02.
PU-53 je imel hidravlični sistem ščetk in dva zamenljiva kontejnerja za pobiranje smeti.
Ta rumeni tovornjak je bil pravi sesalec na kolesih. VPM-53 je bil opremljen s ščetkami s sesajočo cevjo – od tod tudi asociacija s sesalcem.
MP-10 se je pojavil v petdesetih. Imel je dva vodna topa na prednjem odbijaču in enega ob strani.
V sedemdesetih se je pojavila nova generacija čistilnih vozil, zasnovanih na šasiji ZIL-130, ki so dobili oznako PM-130. Izgledali so precej bolj sodobno in bili tudi bolj okretni.
PM-130 je lahko škropil 15-18 metrov široko cesto.
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih so se v mestih pojavili KO-304, KO-309 in KO-002.
Tovornjaki, ki jih v Rusiji uporabljajo danes, pa izgledajo takole.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
