Najslavnejše sovjetske vohunke

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Lovile so nekdanje caristične generale, za agente novačile visoke nacistične funkcionarje in kradle jedrske dokumente od Američanov in Britancev.

Nadežda Plevickaja

Plevickaja je bila ena najbolj priljubljenih pevk ruskega carja Nikolaja II. Občinstvo je to izvajalko romanc in ruskih narodnih pesmi zmeraj nagradilo z burnim in dolgim aplavzom.

Po revoluciji leta 1917 se je Plevickaja znašla v emigraciji. Leta 1930 pa jo je skupaj z njenim možem, generalom Nikolajem Skoblinom najela sovjetska obveščevalna služba. V sedmih letih sta zakonca aktivno pomagala sovjetskim obveščevalcem v boju zoper protiboljševiško organizacijo belih emigrantov, imenovano Ruska splošna vojaška zveza (ROVS). Z njuno pomočjo je bilo razkritih 17 agentov, ki so bili poslani v Sovjetsko zvezo za izvajanje terorističnih dejanj.

Leta 1937 je Plevickaja sodelovala v operaciji za zajetje enega glavnih sodelavcev ROVS-a v Parizu in njegovo izročitev ZSSR – generala Jevgenija Millerja, za kar jo je kmalu aretirala francoska policija in obsodila na 20 let težaškega dela. Nadežda je umrla v zaporu dve leti kasneje, 1. oktobra 1940.

Jelena Ferrari

Olga Revzina, bolj znana pod psevdonimom Jelena Ferrari, je uspešno združevala službo v sovjetski obveščevalni in pisateljsko dejavnost. Njene pesmi so izhajale v ZSSR in Italiji, njene prozne zgodbe pa je hvalil vidni sovjetski pisatelj Maksim Gorki.

V dvajsetih letih je Ferrari gradila vohunsko mrežo v Nemčiji in se ukvarjala z novačenjem vojaških inženirjev v Italiji. A njena najodmevnejša operacija je bilo sodelovanje pri zajetju barona Pjotra Wranglja. Po porazu belega gibanja med rusko državljansko vojno se je Wrangelj - eden od njegovih najpomembnejših voditeljev in glavni sovražnik boljševikov - z ostanki svoje vojske znašel v Turčiji.

15. oktobra 1921 je italijanski parnik Adria, ki je plul iz Sovjetske Rusije, v istanbulskem pristanišču trčil v Wrangljevo jahto Lukul. General je bil v tem času na kopnem, a njegove osebne stvari, dokumenti in vojaška zakladnica so potonili na dno.

Jelena Ferrari je med svojo drugo vrnitvijo v ZSSR postala žrtev t. i. velikega terorja. Obtožena je bila protirevolucionarnih dejanj in vohunjenja ter 16. julija 1938 postavljena pred strelski vod. Leta 1957 so jo posmrtno rehabilitirali.

Jelizaveta Zarubina

Jelizaveta Zarubina je bila prava lovka na glave. V sovjetski obveščevalni službi je bilo zelo malo strokovnjakov njenega kova. "S priljudnostjo in komunikativnostjo je uspela vzpostaviti prijateljske vezi v najširših krogih. Njena eleganca s potezami klasične lepote in prefinjena nrav sta na ljudi delovali kot magnet. Liza je bila ena od najbolj sposobnih agentov za novačenje v obveščevalni službi." Tako je o njej zapisal vohun Pavel Sudoplatov.

V času delovanja v raznih evropskih državah in ZDA je Zarubina skupaj s svojim možem, prav tako agentom Vasilijem Zarubinom, rekrutirala na stotine agentov. Skupaj sta navezala stike s sodelavcem nemškega Gestapa Willijem Lehmannom, ki je postal eden najpomembnejših sovjetskih informantov v Tretjem rajhu. Vohunska mreža, ki sta jo v Nemčiji postavila zakonca Zarubina, se je delno obdržala še po porazu nacizma.
Jelizaveta Zarubina je bila med prvimi sovjetskimi agenti, ki so izvedeli za začetek razvoja atomske bombe v ZDA. Spoprijateljila se je s Catherine Oppenheimer, ženo vodje Projekta Manhattan, Roberta Oppenheimerja, in vplivala na to, da so k sodelovanju v skrivnem jedrskem programu začeli vabiti fizike in matematike levih političnih nazorov, ti pa so nato predajali dragocene informacije naprej v Moskvo.

Melita Norwood

Po zaslugi te sovjetske agentke s kodnim imenom Hola je Stalin o britanskem jedrskem programu vedel več kot nekateri člani britanskega Kabineta ministrov. Melita Norwood je skoraj 35 let za ZSSR kopirala skrivne dokumente o razvoju britanskega jedrskega orožja.

Dostop do informacij je ta prepričana komunistka dobila, potem ko je začela delati kot tajnica v Britanskem združenju za raziskovanje barvnih kovin (BNFMRA), ki je sodelovalo v jedrskem programu. Kontraobveščevalna služba Mi5 je večkrat posumila o Melitinih namerah, a dokazov za njeno vohunsko dejavnost niso mogli zbrati.

Agentko Holo so razkrinkali šele leta 1992, potem ko upokojena Norwood štela že osemdeset let. Britanske oblasti so se zato odločile, da ne bodo izvršile aretacije in pustile "rdečo babico" (kakor so jo označili v medijih) na miru. "Tega nisem počela zaradi denarja, ampak za to, da zaščitim nov sistem, ki je z veliko žrtvami dosegel, da so tudi navadni ljudje imeli hrano in možnost dostojnega življenja, boljšo izobrazbo ter zdravstvo," je takrat novinarjem povedala Melita Norwood.