Cušima: najhujši poraz ruske mornarice v zgodovini

Mary Evans Picture Library/Global Look Press
Ruska eskadra je preplula pol sveta, samo zato, da je bila na koncu neslavno pokončana pri japonskem otoku Cušima.

V začetku 20. stoletja je Japonska izzvala Rusijo za prevlado na Daljnem vzhodu. Nekdaj izolirana, nato pa modernizirana in do zob oborožena Dežela vzhajajočega sonca ni več skrivala svojih geopolitičnih ambicij v Koreji in na severovzhodu Kitajske – tradicionalnem vplivnem območju njene severne sosede Rusije.

Rusko-japonska vojna v letih 1904-1905 je presenetila ves svet. Nihče ni pričakoval, da carska vojska v celotnem spopadu ne bo odnesla niti ene same zmage, še manj pa, da rusko mornarico v bitki pri Cušimi čaka eden najhujših porazov v njeni zgodovini.

Dolga pot

15. oktobra 1904 so iz pristanišča Liepaja (v današnji Latviji) izplule bojne ladje na Baltiku vzpostavljene 2. Tihooceanske eskadre. Njihova naloga je bila prepluti pol sveta, se prebiti do Rumenega morja in tam pomagati svojim kolegom iz 1. Tihooceanske eskadre, ki so se znašli pod močnim pritiskom japonske cesarske mornarice.

Usodnemu pohodu ni bilo usojeno že v samem začetku. 22. oktobra ponoči so ruske ladje blizu obale Velike Britanije začele obstreljevati lokalne ribiške čolne, ki so jih zmotno prepoznale kot japonske diverzantske sile. V napadu je umrlo več angleških mornarjev in ruski diplomati so morali vložiti skrajne napore, da so razrešili konflikt.

Admiral Hejhačiro Togo na krovu oklopnice Mikasa

Dolgih sedem mesecev je 2. Tihooceanska eskadra plula do Daljnega vzhoda. Blizu obal Francoske Indokine se ji je pridružila 3. Tihooceanska eskadra kontraadmirala Nikolaja Nebogatova, ki je, namesto, da bi obplula Afriko, ubrala pot skozi Sueški prekop.

Viceadmiral Zinovij Roždestvenski

27. maja 1905 je 11 oklopnic, 9 križark in 9 rušilcev v spremstvu transportnih in pomožnih ladij pod poveljstvom viceadmirala Zinovija Roždestvenskega vplulo v Korejski zaliv, nedaleč od otoka Cušima, kjer jih je čakal nasprotnik.

Klavnica

Združena japonska flota ne samo, da je imela številčno premoč v križarkah in rušilcih, ampak se je temeljito pripravila na srečanje z rusko eskadro. Admirala Hejhačiro Togo je bil odločen uničiti nasprotnika z enim udarom.

Ladje admirala Roždestvenskega so Japonci opazili že zgodaj, medtem ko ruski poveljnik ne samo, da ni opravil primerne izvidnice, ampak ni izdelal nikakršnega načrta za primer srečanja z nasprotnikom, razen preboja do Vladivostoka.

Do zob oborožena ruska eskadra se je premikala v enotni liniji z ladjami na približno enaki razdalji, kar je precej okrnilo njen domet. Ker so skupaj z novimi plule tudi mnoge zastarele ladje, se je konvoj premikal s hitrostjo borih 9 vozlov. Togo je ukazal napad na počasnega in nerodnega nasprotnika z manjšimi okretnimi formacijami, sestavljenimi iz štiri do šest ladij, ki so plule s hitrostjo 16 vozlov. Te so prehitele konvoj in se mu približale z ugodnih smeri za napad.

Na začetku bitke je bila glavna ruska bojna ladja Knez Suvorov, na krovu katere je bil viceadmiral Roždestvenski, močno zadeta. "Obrnil sem se in zagledal razdejanje! Goreče kabine, goreče razbitine na palubi, kupi trupel … Vse je bilo uničeno … Za nami sta bila Aleksander in Borodino, prav tako vsa v dimu!" Tako se je dogodkov spominjal častnik Vladimir Semjonov.

Ranjenega Roždestvenskega so evakuirali na drugo ladjo, medtem pa je eskadra za nekaj časa ostala brez poveljstva, kar je dodatno pripomoglo k neizbežni katastrofi.

Kontraadmiral Nebogatov, ki je zamenjal Roždestvenskega, ni uspel združiti sil pod svoje povelje in je dejansko vodil samo svojo skupino.

Japonci, ki so bili dobro pripravljeni na bitko, imeli več bojnih izkušenj, boljšo opremo in številčno premoč, so prevzeli pobudo od samega začetka in jo držali do konca. Ponoči so uspeli razkropiti rusko eskadro in si s tem odprli priložnost za zajetje ali uničenje posameznih bojnih ladij, križark in rušilcev enega za drugim.

"Medtem ko so se naše najboljše ladje, preluknjane s sovražnikovimi granatami in uničene od ognja, ena za drugo prevračale, ne pa tudi zapuščale formacije, je sovražnik ostal praktično neranljiv," je zapisal inženir z bojne ladje Orjol Vladimir Kostenko. Združena japonska flota je v cušimski bitki izgubila samo tri rušilce, pri čemer eden od njih niti ni potonil zaradi ruskega ognja, pač pa zato, ker je trčil z drugo japonsko ladjo.

Katastrofa

Izgube, ki jih je utrpela ruska eskadra, so bile precej večje od japonskih. 21 ladij je bodisi uničil sovražnik, bodisi so jih razstrelile lastne posadke. Med njimi je bilo šest bojnih ladij, dve priobalni bojni ladji, štiri križarke, pet rušilcev, ena pomožna križarka in tri transportne ladje. V bitki je padlo 5.045 mornarjev, med njimi 209 častnikov. 

Štiri bojne ladje, en rušilec in dve bolnišnični ladji so dvignile belo zastavo. Vsega skupaj so Japonci zajeli 7.282 ljudi, vključno z obema poveljnikoma Roždestvenskim in Nebogatovom.

Sedem ladij se je uspelo prebiti do Manile in Šanghaja, kjer so bile internirane. Do Vladivostoka so se prebili samo križarka Almaz in rušilca Bravi in Grozni – samo 870 častnikov in mornarjev od 16.000 mož, kolikor jih je štela eskadra pred bitko.

Cušimska katastrofa je zapečatila konec vojne z Japonsko. Rusija je z izgubo skoraj vseh svojih glavnih vojnih ladij postala le manjša pomorska sila. Njen mednarodni vojaški ugled je bil močno omadeževan, nezadovoljstvo z oblastmi doma pa je skokovito naraslo in privedlo do prve ruske revolucije 1905-1907.

Ruski imperij je v celoti izgubil dominantni položaj, ki ga je imel na Daljnem vzhodu napram Japonski, ta pa je dobila priložnost za obsežno ekspanzijo v Korejo in na Kitajsko. Šele leta 1945 se je Sovjetska zveza uspela maščevati za sramoto pri Cušimi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke