Svoj čas je v tankovskem konstruktorskem biroju v takratnem Leningradu delal skromen, a genialen inženir Nikolaj Fjodorovič Šašmurin, ki je s svojim neizmernim talentom prispeval k razvoju težkih sovjetskih tankov KV-1, KV-2, IS-1, IS-2, IS-3 in T-10, s katerimi sta sicer povezani precej bolj znani imeni Josifa Kotina in Nikolaja Duhova.
KV-1 in KV-2 sta bila prva težka tanka na svetu, ki pa ju je pestil izjemno nezanesljiv menjalnik. Kako pereč je bil problem, priča dejstvo, da so se posamezni primerki kvarili, čim so zapeljali iz tovarniškega dvorišča.
S tem problemom se je nato spopadel Nikolaj Šašmurin in uspel napraviti sistem za menjalnik, ki po svoji pomembnosti ni bil nič manj bistven od same konstrukcije tanka. Ta izjemen tehnični prodor je težkim tankom omogočil na bojišču doseči hitrosti, primerljive s tanki srednjega razreda in istočasno precej dvigniti zanesljivost celotnega mehanizma.
Spomladi 1943 se je začela proizvodnja modificiranega težkega tanka KV-1S z novim menjalnikom. Prav ta tank (in ne T-34/85) je nase prevzel glavno breme v epski tankovski bitki pri Kursku. Težava je bila v tem, da tankisti, navajeni na probleme pri standardnem KV-1, niso v popolnosti izkoristili zmožnosti novega menjalnika. Prav zaradi teh ukoreninjenih navad naj bi bil v boju izgubljen precejšen delež tankov KV-1S, saj so se njihovi vozniki zaradi strahu pred okvaro bali boziti z visoko hitrostjo, ki bi jih lahko marsikdaj rešila pred uničenjem.
V Kremlju so kljub temu prepoznali Šašmurinovo delo in mu, kakor je nekoč sam povedal, dali proste roke za razvoj novih tankov. Nikolaj Fjodorovič je ocenil takratne tehnološke zmožnosti domače proizvodnje in predlagal projekt težkega tanka, ki se je v zgodovino zapisal kot IS-2. Ko je Stalin videl tank, ki je bil njemu na čast pripeljan neposredno pred Kremelj, je z odločnim glasom izjavil: "Na tem tanku bomo končali vojno. To je orožje naše zmage."
Wikipedia
Opogumljena z uspehom IS-2 sta sovjetska konstruktorja Duhov in Kotin začela delati na zares edinstvenem težkem tanku IS-3. Tank je bil izdelan v rekordnem roku in formalno vstopil v oklepne enote še pred koncem druge svetovne vojne. A na bojišču se nikoli ni pojavil, niti v vojni proti Japonski. Razlog za to je bilo kronično pomanjkanje teh težkih tankov, ki so jih še naprej pestile velike težave z menjalniki. Šašmurin iz nekega neznanega razloga pri razvoju IS-3 ni sodeloval.
Malo po koncu vojne pa je inženir Šašmurin izdelal zasnovo tanka, ki je presegala vse dotakratne norme. Izkušnja druge svetovne vojne je pokazala, da je življenjska doba tanka na bojišču izjemno kratka - omejena na dan ali največ dva. V tem času je moral posamezen tank uničiti maksimalno število sovražnikovih oklepnih vozil, zaradi česar je moral imeti najvzdržljivejšo možno oklepno zaščito, največjo možno moč motorja, najvišjo možno hitrost in maksimalno moč orožja.
Nikolaj Fjodorovič je samostojno sprojektiral in zaključil konstrukcijo prototipa novega tanka z oznako IS-7. Ta bojni stroj je leta 1948 zapeljal na preizkusni poligon Kubinka, kjer je bil preizkušen. In rezultati so šokirali vse sodelujoče.
Obstajajo ohranjeni spomini Jevgenija Kulčitskega, glavnega preizkuševalca bojne tehnike pri takratnem Ministrstvu prometnega inženiringa, ki je bil eden tistih, ki so sedli za krmilo IS-7.
"Mnogo sem slišal o novem povojnem tanku, ki je nosil projektno šifro Objekt-260 (IS-7) in nestrpno čakal začetek testiranj," piše Kulčitski. "Kljub temu, da sem se pripravil na to, da bom videl povsem nov bojni stroj, sem bil presunjen nad kolosalnim delom njegovih konstrukturjev in delavcev tovarne tankov iz Kirova. To je zares težko opisati z besedami. Druga svetovna vojna, ki se je šele zaključila, je zahtevala nadčloveške napore vseh deležnikov. Zdelo se je, da v takih pogojih kronične izčrpanosti in utrujenosti, težko pride do preboja na novo tehnološko raven, ko govorimo o oklepni tehniki. A čeprav je minilo zelo malo časa od začetka gradnje, je bil narejen nov težki tank, ki je po svojih sposobnosti znatno prekašal vse znane tanke tega časa."
Kulčitski nad prototipom več kot očitno ni mogel skrivati navdušenja: "Niti ena sam del na tem novem tanku ni bil stare zasnove. Skoraj vse, kar smo videli na njem, je bilo v sovjetski praksi uporabljeno prvikrat. Izkazana mi je bila velika čast, da sem na testiranjih prvi sedel za krmilo novega tanka. Težko je z besedami opisati moje občutke. Pri hitrosti višji od 60 km/h je bilo s tankom sila enostavno upravljati. Premikanje ročic in pedalov je bilo zelo tekoče, menjalnik je bilo mogoče upravljati dobesedno s tremi prsti. S tankom je bilo lahko izjemno lahko upravljati v praktično vseh pogojih. Dobesedno sem želel zapeti, medtem ko sem sedel na voznikovem sedežu. Takšnega občutka moči in istočasno udobja si nisi mogel zamisliti v nobenem drugem stroju. Pravo revolucijo je povzročil pojav hladilnega sistema močnega dizelskega motorja, ki je proizvedel več kot 1.000 konjskih moči. To je bil izjemen tank."
Skupna masa te Šašmurinove zveri na gosenicah je znašala 68 ton, posadko pa je tvorilo pet vojakov. Njegove dimenzije so znašale 10 x 3,4 x 2,38 metra, gosenice pa so bile vpete čez sedem koles. Topu kalibra 130 mm (standard sodobnih bojnih tankov je 120-125 mm) je družbo delalo kar osem mitraljezov; na tank je bil prvič montiran težki mitraljez KPVT v kalibru 14,5 mm, ki je bil vprežen s topom, zanj pa je bil pripravljen bojni komplet 7.000 nabojev. Za top je bilo na voljo 25 tankovskih granat. Tank je poganjal motor z močjo okoli 765 kilovatov (1.025 konjskih moči). S polnim rezervoarjem je lahko prevozil 300 km, največja hitrost pa je znašala 60 km/h. Sprednji oklep je imel debelino 150 mm, kupola pa je bila zaščitena z 210 mm oklepa.
Wikipedia
Kljub vsem navdušenim komentarjem preizkusnih voznikov pa to čudo ni bilo sprejeto v operativno uporabo. Najverjetneje je bil razlog velika količina novosti, ki so bile pred svojim časom, še posebej pogonski del vozila. Šele proti koncu 20. stoletja se je ponovno pojavil tankovski motor na plinsko turbino, ki je zmogel proizvesti več kot 1.000 konjskih moči (T-80). Lahkotnost upravljanja in manevriranja tanka IS-7 sicer še do danes ni bila dosežena.
Danes je v muzeju oklepne tehnike v Kubinki mogoče videti edini preostali model tega tanka.
Kar se tiče glavnega konstruktorja Nikolaja Šašmurina, ta je skoraj vso svojo delovno dobo preživel v Kirovski tankovski tovarni v Leningradu. Kasneje je sodeloval še pri konstrukciji sodobnega bojnega tanka T-80, amfibijskega oklepnika PT-76 in transporterja BTR-50P. Predaval je na Politehnični univerzi v Sankt Peterburgu.
Preberite še: ASCALON proti Armati: Francoski odgovor najnovejšemu ruskemu tanku?