Zakaj so Tajvanci zajeli sovjetski tanker?

23. junija 1954 se je zgodil incident, ki je na noge vrgel vso Sovjetsko zvezo. V nevralnih vodah Južnokitajskega morja je bil zajet sovjetski tanker Tuapse. Te akcije pa niso izvedli kakšni pirati, temveč mornarica Tajvana. Zakaj se je mali Tajvan odločil stopiti v odprt konflikt z eno od svetovnih velesil?

Nasprotnici

Sovjetska zveza in Tajvan nista bili od zmeraj nasprotnici. V drugi polovici tridesetih let je Moskva aktivno podpirala vladajočo Čang Kaj Šekovo stranko Kuomintang v boju proti japonski agresiji in jo zalagala s financami, orožjem in tja pošiljala vojaške svetovalce.

A kasneje so se poti obeh strani razšle na različna konca. ZSSR se je postavila na stran komunistov Maa Cetunga in včerajšnja prijatelja sta postala sovražnika. Leta 1949 je ljudska osvobodilna vojska Kitajske pregnala Čang Kaj Šeka in njegove nacionaliste s celine na otok Tajvan, a ti se niso sprijaznili s svojim porazom. Okrepljeni s podporo svojih novih ameriških zaveznikov so kuomintangovci poskušali izvesti pomorsko blokado Kitajske ljudske republike in zadrževali tuje tovorne ladje, ki so plule v kitajska pristanišča. Po zajetju so ladje navadno izpustili.

Sovjetskih ladij se Tajvanci sicer niso upali dotikati. A ta strah je spomladi 1953 skopnel, potem ko je "veliki voditelj" Stalin umrl in se je v ZSSR vnel boj za oblast.

Nacionalistični voditelj Čang Kaj šek (1887-1975)

Central Press/Hulton Archive/Getty Images

Zajetje

Sovjetski tanke Tuapse je maja 1954 zapustil pristanišče v Odesi in se odpravil proti Šanghaju. Na krovu je imel več deset tisoč litrov letalskega kerozina, namenjenega kitajskim zračnim silam. Tik pred prihodom na cilj pa sta ga prestregla tajvanska rušilca.

Častnik Cuj Čanlin, ki je sodeloval pri zajetju, je nekaj časa zatem zbežal na celino v Kitajsko. "Nenadoma sem se vprašal, zakaj se je tajvansko poveljstvo odločilo za to drzno potezo," je razlagal kasneje na zaslišanju. "Kmalu sem na to vprašanje dobil izčrpen odgovor od kapitana. Zgodilo se je takrat, ko smo 23 junija zgodaj zjutraj zagledali Tuapse in se mu začeli približevati. Takrat sem stal na kapitanskem mostu in v daljavi z daljnogledom zagledal obrise še dveh ladij ter o tem nemudoma poročal kapitanu. On mi je dejal, da te ladje pripadajo ameriški vojni mornarici. Oni, kakor je povedal, so naleteli na tanker Tuapse v Luzonskem prelivu [med Tajvanom in Filipini, op. prev.] ter ga pospremili k vnaprej določeni točki zajetja, koordinate sovjetske ladje pa posredovali tajvanskemu poveljstvu."

Tajvanske ladje so izstrelile več opozorilnih strelov, da bi se tanker ustavil. Na krov je stopil oboroženi desant in prevzel kontrolo nad ladjo. Po radijski zvezi je mornarjem uspelo domov poslati samo eno sporočilo o tem, da so bili zajeti.

Tuapse so nato privedli v pristanišče Kaohsjung, tam pa naj bi po pričevanjih Čanlina na krov stopilo več ameriških vojaških svetovalcev, ki so zahtevali vso dokumentacijo in podrobno pregledali tanker.

Škandal

Sovjetska zveza se je nemudoma odzvala na incident. Moskva tajvanske vlade ni priznavala, zato je protestno noto napotila neposredno v Washington.

"Povsem očitno je, da so zajetje sovjetskega tankerja v vodah pod nadzorom ameriške vojne mornarice lahko izvedle le ameriške pomorske sile. Sovjetska vlada od ameriške vlade v zvezi s tem napadom na sovjetsko trgovsko ladjo pričakuje, da bo nemudoma izvedla postopek vrnitve ladje, njenega tovora in posadke," je pisalo v noti, ki jo je objavil časopis Pravda 25. junija.

Ker je Čanlin še naprej zadrževal ladjo in njeno posadko, so Sovjetska zveza in še nekatere države socialističnega bloka okrepile diplomatska prizadevanja v okviru organizacije Združenih narodov. Celo Američanom naklonjeni Avstralija in Nova Zelandija sta izrazili zaskrbljenost nad tem, da bi incident Sovjetom lahko dal povod, da okrepijo dejavnosti svoje vojne mornarice v zahodnem Pacifiku.

Usoda posadke

Ameriškim in tajvanskim obveščevalcem pa se ni mudilo izpolniti zahteve Moskve. S sovjetskimi mornarji so imeli lastne načrte.

Kader iz filma Izredne razmere

Viktor Ivčenko/Kino studio Gorkega, Kinostudio Dovženka, 1958

49-člansko posadko so razdelili v skupine po 10-15 ljudi in jih takoj izolirali od ostalih. Vsakodnevno so nad njimi vršili psihološki pritisk in jih silili k temu, da podajo vlogo za politični azil v ZDA. Cilj je bil očrniti mednarodno podobo Sovjetske zveze, iz katere naj bi ljudje domnevno bežali, čim se jih ponudi priložnost.

Mornarjem so dali status vojnih ujetnikov, jim odrekali hrano, jih fizično mučili, ali pa jih, prav nasprotno, poskušali podkupiti z obljubami o brezskrbnem življenju na Zahodu. Nekoč so jih hoteli prepričati celo, da že poteka tretja svetovna vojna, in če ne bomo zamenjali stran, da jih bodo postrelili.

Šele čez eno leto je Sovjetom ob francoskem posredovanju uspelo rešiti 29 mornarjev, vključno s kapitanom tankerja Vitalijem Kalininom. Ne glede na pritisk, ki so ga Američani vršili nad njimi, so kategorično zavračali vsakršno sodelovanje.

Osvobojence so doma pričakali kot junake. Izplačali so jim nadomestilo za bivanje v ujetništvu, vročili nagrade in jim zagotovili dobre položaje v mornarici. "Bili so trenutki, ko nismo več upali na vrnitev. V glavnem smo se bali, da bomo umrli od lakote – vsi so bili tako izčrpani, da so spominjali na žive okostnjake," se je spominjal Jurij Boriskin.

Usoda 20 članov posadke, ki so podlegli in vendarle podpisali vlogo za azil, je bila žalostna. Devet med njimi so odpeljali v ZDA, kjer sta dva morala nastopati na radiu in kritizirati Sovjetsko zvezo. Pet se jih je odločilo vrniti domov in aprila 1956 so se zatekli v sovjetsko ambasado. Doma so jih pričakali zadržano, držali pod nadzorom in jim prepovedali mednarodna potovanja. Nikolaja Vaganova, enega od dveh nastopajočih na ameriškem radiu, so aretirali (resda ne takoj, a šele leta 1963) in obsodili za izdajo domovine na 10 let zapora.

Kader iz filma Izredne razmere

Sputnik

Štiri mornarje, ki so ostali v ZDA, so v Sovjetski zvezi obsodili na smrtno kazen. Eden med njimi Mihail Ivanjkov-Nikolov je kmalu podlegel psihični bolezni in Američani so ga leta 1959 predali Sovjetom. Doma ga sicer niso usmrtili, ampak namestili v psihiatrično bolnišnico, kjer je preživel naslednjih 20 let.

Še štirje mornarji, ki so podpisali vlogo za azil, so uspeli leta 1957 zapustiti Tajvan in se odpravili v Latinsko Ameriko, od tam pa naprej domov v ZSSR. Sprva so zanje organizirali veliko tiskovno konferenco, nato pa obsodili na 15 let zaradi izdaje domovine.

Dva mornarja, ki sta ostala na otoku, sta umrla, eden pa je storil samomor. Štirje so se podpisani vlogi za azil v ZDA odrekli in bili zaprti v lokalni zapor. Po osvoboditvi so živeli v neki vasi ob morju pod nadzorom tajvanske policije. Šele po 34 letih, leta 1988, je sovjetskemu konzulu v Singapurju uspelo, da jih vrne domov.

Tanker Tuapse na koncu ni nikoli več priplul v domač pristan. Potem ko je nekaj let služil v vojni mornarici Tajvana pod imenom Kvajci, je bil odpremljen v pristanišče Gaosjun, kjer stoji privezan še danes.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.