Kako je Rusija osvojila Srednjo Azijo

Srednja Azija je bila prizorišče t. i. velike igre med Ruskim in Britanskim imperijem. Prav pojav Britancev v regiji je Ruse spodbudil, da si jo pokorijo.

Srednja Azija, območje, ki se razprostira od kazaških step do Afganistana in od Kaspijskega morja do kitajske meje, je postala zadnja velika ozemeljska pridobitev Ruskega imperija pred njegovim zlomom leta 1917.

Rusija se dolgo časa ni odločila vpletati v zadeve srednjeazijske regije. Območje, kjer danes ležijo Kazahstan, Tadžikistan, Turkmenistan, Kirgizija in Uzbekistan, je stoletja predstavljalo sodček smodnika; tukaj se je v neskončnih vojnah in krvavih konfliktih med seboj bojevalo na desetine plemen in majhnih držav.

Največje državne tvorbe v Srednji Aziji so bile Kokandski in Hivski kanat ter Buharski emirat (do leta 1785 Buharski kanat). Še v 18. stoletju je tukaj veljala fevdalna ureditev, cvetelo je tudi sužnjelastništvo.

Leta 1714 je car Peter I. v Hivo napotil vojaško odpravo, da bi preveril, kako močni so njegovi srednjeazijski sosedje. Bolje usposobljen in tehnično opremljen 6.000-glavi odred kneza Aleksandra Bjekovič-Čerkaskega je z lahkoto pregnal 24.000-glavo vojsko Šergazi kana. Takrat je hivski voditelj spretno predlagal premirje, med katerim je nenadoma napadel, potolkel in oplenil rusko vojsko, knezovo glavo pa je poslal v Buharo kot darilo tamkajšnjemu kanu.

V 18. stoletju je Rusija aktivno osvajala kazaško stepo in se že povsem približala mejam srednjeazijskih držav. Carski oblasti so se prostovoljno podredila plemena Mlajšega in Srednjega žuza (plemenskih združb), ki so pri Rusih iskala zaščito pred pustošenjem sosednjih Džungarov. Starejši žuz je še naprej ostal politično odvisen od Kokanda.

Relativno mirno sobivanje Rusije in srednjeazijskih držav se je končalo sredi 19. stoletja. Razlog za to je bil prihod novega močnega igralca v regijo – Britanskega imperija. Britanci so se uveljavili v Hindustanu in svojo oblast vztrajno širili proti severu, svoj vpliv pa so hoteli razširiti še v Afganistan, Buharo, Kokand in Hivo. Ko so se v srednjeazijskih mestih pojavili britanski diplomati in skrivni agenti vojnega ministrstva, se je Rusija odločila zadati preventivni udarec. Srednja Azija je postala arena boja med dvema imperijema, znanega kot velika igra.

Ruska ekspanzija v srednjeazijski prostor je imela tudi gospodarski povod. Po izbruhu državljanske vojne v ZDA leta 1861 se je močno zmanjšal izvoz ameriškega bombaža v Rusijo, kar je hudo prizadelo rusko tekstilno industrijo. V takih pogojih je bilo treba hitro najti alternativni in stabilni vir te pomembne surovine. Ta vir pa sta predstavljala Kokand in Buhara.

Srednjeazijske države praktično niso imele možnosti, da bi se lahko zoperstavile ruski vojski. Usposobljenost njihovih vojakov je bila nizka, strelno orožje pa je nosila le četrtina. "Kokand nima regularne vojske," je pisal zgodovinar Vladimir Veljaminov-Zernov v petdesetih letih 19. stoletja. "Artilerijo Kokandci sicer imajo, a je tako slaba, da jo komajda lahko nazivamo s tem imenom."

Večkratna številčna premoč Hivincev, Buharcev in Kokandcev v primerjavi z dobro usposobljeno rusko vojsko zdaj ni igrala več nobene vloge. 29. junija 1865 je manjši odred 1.300 mož generala Mihaila Černjajeva zasedel eno od največjih in najbogatejših mest Kokandskega kanata – Taškent, ki ga je branilo 30.000 vojakov nasprotnika. Čez dve leti je mesto postalo administrativni center Turkestanskega generalnega governorata.

"Zelo nenavadno so izgledale te peščice naših vojakov, ki so se, obkrožene in razdeljene s strani buharskih konjenikov, prebile na položaj, ki je veljal za neosvojljivega in ga je branila 10-krat večja vojska nasprotnika." S temi besedami je v svojih spominih z naslovom Osvajanje Turkmenije  bodoči ruski vojni minister Aleksej Kuropatkin opisal zavzetje Samarkanda 27. maja 1868.

14. junija 1868 je v bitki pri Zerabulaku 2.000-glavi odred generala Konstantina Kaufmana porazil 30.000-glavo vojsko emirja Muzaffarja, kar je na koncu privedlo do padca Buharskega kanata. Leta 1873 je ista usoda doletela Hivski kanat, tri leta zatem pa še Kokandski.

Ena od najtežjih operacij za Ruse med osvajanjem Srednje Azije je bila pokoritev plemena Tekincev, ki so živeli na območju današnjega Turkmenistana. Samo med obleganjem in napadom na trdnjavo Geok Tepe januarja 1881 so Rusi izgubili več kot tisoč vojakov. Za primerjavo, v bitkah proti Buharcem in Hivincem so ruske izgube štele po zgolj nekaj deset.

Leta 1884 se je s prostovoljno podreditvijo mervskih plemen in prihodu ruskih sil na meje Afganistana, ki je bil pod britanskim protektoratom, osvajanje Srednje Azije končalo. S prihodom nove oblasti je bilo odpravljeno suženjstvo in končale so se večstoletne razprtije med lokalnim prebivalstvom. A v Ruski imperij še zdaleč niso bila vključena vsa območja. Močno skrčena Buharski emirat in Hivinski kanat sta formalno ohranila samostojnost in priznala nadoblast ruskega protektorata. To je ruskim oblastem omogočilo ohraniti nadzor nad temi območji, a brez pretiranega vložka sredstev. "Moj najboljši lokalni guverner je buharski kan," je svoj čas govoril generalni guverner Turkestana Konstantin Kaufman. Neodvisnost obeh držav je bila dokončno odpravljena šele leta 1920 s strani boljševikov.

Britanci, katerih nastop na sceni srednjeazijske regije je precej pripomogel k ruski širitvi, so le nemo opazovali uspehe svojega geopolitičnega nasprotnika. Britanski imperij, ki je v letih 1857-1859 doživel veliko vstajo v Indiji, ni imel ne moči, ne sredstev, da bi se spustil v odprti konflikt z Rusijo, zato se je omejil na diplomatske proteste.

Čeprav so Britanci izgubili Srednjo Azijo, so skrbno varovali poti do Afganistana in Indije. Ko se je leta 1885 med rusko in afganistansko vojsko vnel obmejni spopad na reki Kuški, je bil Britanski imperij le korak pred tem, da napove Rusiji vojno. V naslednjih nekaj letih sta obe strani večkrat sedli za pogajalsko mizo, da bi razmejili svoja vplivna območja v regiji. Velika igra med dvema imperijema se je končala šele leta 1907 s podpisom anglo-ruske konvencije, ki je zapečatila vzpostavljanje vojaško-političnega bloka med Rusijo, Britanijo in Francijo, znanega kot trojna antanta.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke