Eno od sovjetskih jurišnih in podpornih letal, ki se je še posebej izkazalo za podporo pehoti, je bil Iljušin Il-2. Čeprav je bilo to vzdržljivo letalo, je bilo še mnogo prostora za izboljšave, še posebej kar se tiče okretnosti pri nizkih višinah ter hitrosti za boljšo zaščito pred malokalibrskim protiletalskim ognjem. S temi izboljšavami v mislih so sovjetski letalski inženirji zasnovali Il-10.
Glavno orožje Il-10 je bilo podobno Il-2; dva 23-milimetrska topova z dvema srednjima strojnicama na krilih in težko 12,7-milimetrsko strojnico za zaščito pred sovražnimi lovci. Dodatno je Il-10 lahko nosil dostojno količino bomb za napadanje talnih ciljev. Po vojni je letalo prestalo določene dodatne izboljšave; vso sprednje orožje je bilo v kalibru 23 mm, strojnica za repnega strelca pa je bila povečana na kaliber 20 mm.
Poleg topov je letalo dobilo zajeten oklepni paket za zaščito pilota, strelca in motorja pred talnim in letalskim ognjem. Pilotska kabina je bila dodatno zaščitena s strani in odzgoraj, prav tako pa steklo na pilotski kupoli. Med pilotom in strelcem je bila vgrajena pregrada, dodatno zaščitena pa je bila tudi spodnja stran motorja. Vsa oklepna zaščita Il-10 je skupno tehtala skoraj eno tono.
Ta zasnova se je uspela na bojišču sicer uveljaviti šele proti koncu vojne in zato ni bistveno vplivala na vzhodno fronto. Po vojni pa so Sovjeti letalo začeli izvažati v nekatere zaveznice znotraj Varšavskega pakta kot tudi v Severno Korejo in na Kitajsko. Posamezni jurišniki Il-10 so Kitajcem služili vse do zgodnjih sedemdesetih let, čeprav so takrat veljali že za zastarele.
Če bi Il-10 na fronti debitiral prej, bi lahko postal eden najučinkovitejših jurišnikov druge svetovne vojne.
Podlaga za prispevek je članek portala 19fortyfive.com
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
