Skrivnostna zgodba Sibirske ledene device

OPOZORILO: ta članek vključuje grafične podobe, ki so lahko za nekatere bralce tudi moteče.

Leta 1993 je ruska arheologinja Natalja Polosmak s svojo ekipo odkrila starodavno grobnico na planoti Ukok v Altajski regiji v bližini meje s Kitajsko.

Planota Ukok.

Kobsev (CC BY-SA 3.0)

Vsebina grobnice je bila vdelana v led. Ko so arheologi previdno stopili led, so zagledali grob zelo pomembne osebe - šest žrtvovanih konjev v polnih vpregah, pokopanih v bližini lesene krste iz masivnega debla macesnovega lesa. V krsti je ležalo telo mladenke v presenetljivem ohranjenem stanju - videti je bilo celo tetovaže na njeni koži.

Truplo "Sibirske ledene device" s tetovirano roko.

Jurij Zaritovski/Sputnik

Arheologi so telo prepeljali v Novosibirsk, da bi tam opravili potrebne raziskave. Ampak to je povzročilo ogorčenje med prebivalci Altaja. Še vedno verjamejo, da je "princesa z planote Ukok" ali, kot so jo poimenovali v angleško govorečih medijih, "Sibirska ledena devica", mistični čuvaj Altaja in varuhinja hudobnih sil. Domačini so trdili, da je bila "princesa" prednica Altajcev in jo je treba vrniti na kraj pokopa.

Je bila res princesa?

Rekonstrukcija pokopa "Sibirske ledene device".

Narodni muzej Altajske regije v Gorno-Altajsku

Telo ženske, skrbno balzamirano s šoto in lubjem, je bilo položeno na bok, kot da bi spala. Bila je mlada in obrita po glavi, in imela lasuljo in visok klobuk. Bila je visoka 167 cm. Na njeni bledi koži je ostalo nekaj plemenskih tetovaž v živalskem slogu: bitja z rogovi, ki so se razvila v cvetlične vzorce. Njena krsta je bila dovolj velika, da se je vanjo umestilo 90 centimetrsko pokrivalo iz filca, ki ga je nosila. Oblečena je bila v dolgo ​​volneno krilo z rdečimi in belimi črtami ter bele nogavice iz filca.

"Devica" je pripadala kulturi Pazirik. Prebivalci te kulture, skupnosti skitskih nomadskih plemen, so živeli v Altajskih gorah v 6. do 3. stoletju p.n.št. Toda kako je lahko ostala tako dobro ohranjena?

Tetovaže device.

Inštitut za arheologijo in etnografijo Ruske akademije znanosti, sibirska podružnica.

Veliko grobnic iz kulture Pazirik v tej regiji je bilo poplavljenih, morda zaradi podzemnih vod, nato pa so zmrznile - tako so bili organski ostanki skoraj nedotaknjeni zaradi tovrstne "konzervacije". V 20 letih, ki jih je "devica" preživela v Novosibirsku, so znanstveniki precej dobro preučili njeno truplo in objavili svoje ugotovitve.

Balzamirano telo so pokopali vsaj tri mesece po smrti. Ves ta čas je skrivnostna ženska še naprej igrala posebno vlogo v življenju svojega plemena - na primer, polagali so jo na sedeže, kar je razvidno iz sledi na telesu. Hkrati pa je zapletena in dolgotrajna ceremonija balzamiranja znak izjemnega statusa pokojne. Vendar pa znanstveniki zanikajo njen status "princese".

Rekonstrukcija obraza "Sibirske ledene device".

Inštitut za arheologijo in etnografijo Ruske akademije znanosti, sibirska podružnica.

"Ni prav točno, da ji pravimo "princesa". Ni bila princesa, bila je predstavnica srednje plasti kulture Pazirik," je leta 2012 za revijo Expert-Siberia povedal arheolog Vjačeslav Molodin, akademik Ruske akademije znanosti in mož Natalje Polosmak. "Naše odkritje dobi več pozornosti, ko se na Altaju zgodijo določeni dogodki: bodisi volitve bodisi potresi ali primanjkljaj lokalnega proračuna. Takrat se takoj spomnijo na to "damo": [nekateri trdijo, da] se vse težave pojavijo, ker se nahaja v Novosibirsku in ne na Altaju," je zaključil Molodin.

Šamanka

Umetniška rekonstrukcija podobe "Sibirske ledene device" avtorice Jekaterine Šardakove.

Hotel "Carskaja Ohota"

Grobnica "Ledene device" ni bila tako velika in bogato okrašena kot grobnice Paziriških plemičev, ki se nahajajo na istem območju. In kar je predvsem pomembno, nahaja se precej daleč od "žlahtnih" grobnic.

V starih kulturah so tako odmaknjen grob namenili ženskam, katerih poklic je vključeval celibat. Po mnenju znanstvenikov je bila verjetno zdravilka ali šamanka. Občasno je vdihavala hlape bakra in živega srebra (to so ugotovili s kemičnimi analizami), kar je bilo najverjetneje povezano z nekaterimi obredi. Dim je bila zagotovo zelo škodljiv za njeno zdravje. Vendar ti hlapi niso mogli biti usodni. Od česa je vendarle umrla Altajska devica?

Mumijo pripravljajo za prevoz iz Novosibirska na Altaj. 2012.

Aleksander Krjažev/Sputnik

Skrivnost je bila razrešena šele leta 2010 s pomočjo računalniške tomografije. Pokazala je, da je dekle približno tri leta bolehala za rakom dojke. V času smrti je bila stara 25 let. Raziskave DNK, izvedene na ostankih, so pokazale, da je "devica" genetsko tesno povezana s sodobnimi ljudstvi Selkupov in Ketov - avtohtonimi sibirskimi plemeni, ki še zmeraj živijo v Rusiji.

Leta 2012 se je mumija vrnila na Altaj - vendar ne v grobnico. "Medtem ko so šamani izvajali obrede na mestu, kjer so jo izkopali," je leta 2019 zapisal Gertjan Plets za "Post-soviet affairs", "so jo domorodni voditelji in starešine spremljali v prenovljeni Narodni muzej republike Altaj v Gorno Altajsku, državni moderni zgodovinski muzej, ki ga vodijo avtohtone elite, ki slavijo altajsko kulturo in drugačnost v primerjavi z Rusijo."

Mumijo pripravljajo za prevoz iz Novosibirska na Altaj. 2012.

Aleksander Krjažev/Sputnik

In res je imel Vjačeslav Molodin prav, ko je rekel, da so jo pogosto uporabljali za medijski rompompom. "Včasih je težko odkrito govoriti o politiki, zato jo uporabljamo kot prispodobo za razpravo o težkem položaju Altajcev v Rusiji. Lastiti si jo je enako, kot lastiti si svojo zemljo," je Pletsu povedala lokalna novinarka in žena nedavno preminulega avtohtonega politika.

Kljub temu se je "Ledena devica" vrnila na Altaj. V muzeju je postavljena v posebno sobo v skladu s prepričanji avtohtonih Altajcev in leži v kopiji krste, v kateri je bila prvotno najdena. Obiskovalci lahko "devico" vidijo le ob določenih dnevih v letu, ker lahko stalna izpostavljenost poškoduje njene ostanke. V preostalih dneh lahko obiskovalci vidijo natančno kopijo pokopa, ki prikazuje, kako bi lahko izgledala "devica" v trenutku, ko je zapustila ta svet.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.