"Dekle-konjenik", "junakinja domovinske vojne 1812", "ruska Amazonka" in prva ženska častnica v Rusiji. Po tem v Rusiji poznajo Nadeždo Durovo oz. Aleksandra Aleksandrova, kakor so jo klicali v vojski in življenju na splošno.
Svojo življenjsko zgodbo je Nadežda Durova slikovito opisala v knjigi Zapiski ženskega konjenika. Rodila se je leta 1790 (po drugih podatkih 1783) v Malorusiji (današnji Ukrajini, takrat delu Ruskega imperija). Njena mati je proti volji staršev pobegnila s huzarskim višjim oficirjem Durovom in se z njim naskrivaj poročila. Sanjala je o fantku, a se ji je na njeno veliko razočaranje rodila deklica, ki je bila povrhu še precej glasna.
Nekoč, ko je bil polk na pohodu, je štirimesečna Nadežda tako jokala, da je "materi počil živec" in je otroka vrgla kar skozi okno kočije. Deklica se kot po čudežu ni poškodovala, nakar so jo huzarji pobrali, oče pa se je v besu odločil, da bo deklico materi odvzel in jo dal v rejo sovojaku.
"Moj vzgojitelj Astahov me je po cele dneve nosil na rokah, me jemal s sabo v eskadronsko konjušnico, me posedal na konje, pustil, da sem se igrala s pištolo. Mahal je s sabljo, jaz pa sem mahala z rokami in se smejala ob pogledu na iskre in lesketajočo se sabljo," je zapisala Durova.
Čez nekaj let se je Durovima rodil še en otrok, oče pa se je odločil pustiti vojaško službo, da ne bi s sabo jemal dveh otrok. Nadeždo so vrnili materi, a njun odnos se ni popravil – mati jo je hotela vzgajati kot deklico, jo učila šivati, ta pa je pogrešala pištolo in konja. Oče je bil popustljiv in je tolažil mater, češ da je to pač otroška faza, ki bo "minila sama od sebe".
Ko je Nadežda dopolnila 12 let, ji je oče kupil konja po imenu Alkid. Deklica je vsako jutro skrivno prihajala v konjušnico in sanjala, da ga ukroti. Z njim se je pogovarjala, mu dajala sladkor in neustrašno jezdila z njim po dvorišču. Nekoč ju je opazil oskrbnik in žrebec se je dvignil na zadnje noge ter začel besno poskakovati. Nadežda je z lahkoto umirila žival in sam oskrbnik je moral priznati, da konj deklico posluša bolj kot njega. Tako se je Nadežda čez dan ukvarjala z "dekliškimi" deli, kot je šivanje, ponoči pa je smuknila h konju in jezdila na njemu po okolici.
"Morda bi sčasoma pozabila na svoje huzarske navade in postala navadno dekle kot vse ostale, če mi ne bi lastna mati usodo ženske predstavljala na najbolj žalosten način. Pred mano je govorila o najbolj mračnih plateh življenja ženskega spola; po njenem mnenju je bila naloga ženske, da se rodi, živi in umre v suženjstvu," je zapisala Durova v svojih Zapiskih.
Oče, ki je imel Nadeždo sicer neskončno rad, ji je prav tako lomil srce, ko je govoril, da bi mu bila zanesljiva opora na stara leta, če bi bila fant. Tako se je Durova odločila, da se osvobodi "od spola, ki je bil, kakor sem bila prepričana, preklet od Boga."
Leta 1806, ko je dopolnila 16 let, se je odločila, da bo pobegnila od doma. Ponoči se je tajno izmuznila iz hiše, si ostrigla lase, nadela kozaško opravo in odjezdila na svojem konju do tabora, kjer je nočeval kozaški polk. Polkovnik sploh ni posumil, da je neznanec v bistvu dekle, in po prepričevanju dal Durovo začasno zapisati v polk, dokler se ta ne bi združil z redno vojsko. In tako je Nadežda postala Aleksander.
Kmalu so vsi okoli nje začeli opažati, da Durova ni podobna dolgobrkim kozakom, a ona se ni dala in je še naprej poskušala svojo srečo. Popolnoma sama je uživala v svobodi in na koncu pristala v Poljskem ulanskem polku (takrat je Poljska pripadala Ruskemu imperiju.
Sodelovala je v več bitkah ruske vojske proti Napoleonovim četam. V Zapiskih je opisala svojo prvo bitko pri Gutenstadtu, kjer je njen polk napadel ne v celoti ampak s posameznimi eskadroni, ona pa se je po pomoti pridružila vsakemu izmed njih. V bitki je celo rešila življenje častniku, obkroženemu s sovražniki, ki so ga zbili s konja. Njen zvesti konj Alkid jo je spremljal v vsako bitko.
Nadeždina zgodba bi se lahko kaj kmalu končala zaradi pisma, ki ga je poslala očetu. V njem se je opravičila za pobeg od doma in razložila, da je stopila v ulanski polk ter odšla v vojno. Oče se je prestrašil in pismo poslal naprej vplivnim prijateljem v Sankt Peterburg, da bi izvedel, ali je njegova hči živa in zdrava. Na koncu je pismo doseglo samega carja Aleksandra I., ki naj bi bil, ko ga je prebral, "ganjen do solz".
Nadeždo so povabili na sprejem k carju. Ta je povedal, da so se njeni nadrejeni izrekli o njenem neverjetnem pogumu v boju, in jo vprašal, ali je res, da ni moški. Nadežda je zbrala misli in odgovorila carju po resnici. Vladar se ji je zahvalil za hrabrost in ji predlagal, da se vrne domov. Ona pa se mu je vrgla k nogam in ga prosila, da ji izkaže čast boriti se še naprej za domovino in v njegovem imenu. Car jo je uslišal in ji podaril novo ime – Nadežda Durova je uradno postala Aleksander Aleksandrov – ter vročil križec sv. Jurija za življenje, ki ga je rešila oficirju med bojem.
Durova je izkazala junaštvo tudi v legendarni bitki proti Napoleonu pri Borodinu leta 1812, a je prejela ozebline in kontuzijo (močan udarec) od krogle. Pri umiku z bojišča je prikrila resnost svoje poškodbe. Kasneje je prišla v konflikt z nadrejenim, potem ko je v iskanju konja zapustila enoto, ki ji je bila zaupana v poveljstvo. Višji častnik ji je zagrozil s smrtjo, ta pa se je zaradi razžalitve obrnila neposredno k vrhovnemu poveljniku generalu Mihailu Kutuzovu in prosila postati njegova pomočnica. Izkazalo se je, da je tudi Kutuzov že slišal za njene podvige, še za časa prejšnje vojaške kampanje ter jo z veseljem vzel v službo. Čez nekaj tednov je sicer opazil, da so rane, ki jih je Nadežda prejela med bitko, resne, zato jo je poslal v bolnišnico. Ko je zaključila z zdravljenjem je do nje prišla vest, da je Kutuzov umrl. Ne glede na to je bila po okrevanju ponovno sprejeta v službo.
Oče je Nadeždo leta 1816 prepričal, da se upokoji. Po koncu vojaške službe je še vse življenje nosila moške obleke, se predstavljala kot Aleksander Aleksandrov in o sebi govorila v moškem spolu. Bila je očitno neposredna in pogosto poudarjala, da se je rodila in odrasla v vojaškem taboru, zato je tudi prevzela ta način obnašanja.
Nato je napisala spomine, njen brat, ki je bil sicer znanec slavnega ruskega pesnika Aleksandra Puškina, pa je temu pokazal rokopis. Puškin je visoko ocenil tako vsebino kot književni slog "Aleksandrova" ter ponudil odkup. "Avtorjeva usoda je tako zanimiva, tako znana in tako skrivnostna, da mora rešitev te uganke pustiti močan vtis," je zapisal Puškin v pismu Nadeždinemu bratu.
Puškin je spomine natisnil v svojem časopisu Sodobnik (Sovremennik) in jih naslovil kot Zapiski N. A. Durove. V predgovoru je pohvalil avtorico in jo nazval s pravim imenom Nadežda Durova. "Izpovedi te izjemne ženske prebiramo z nepopisnim navdušenjem; presenečeni smo videli, da so nežni prsti, ki so nekoč držali okrvavljeno sabljo, prav tako vihteli hitro, živo in strastno pero."
Objava spominov je izzvala negodovanje pri Durovi. Ohranjeno je pismo, v katerem je zahtevala uničenje izdaje, v kateri je bilo omenjeno njeno ime, a Puškin je bil neomajen: "Bodite pogumni – stopite na književno polje z isto hrabrostjo, kot ste stopili na polje, na katerem ste zasloveli," je prepričeval pesnik.
In Durova je na koncu res nadaljevala s pisateljevanjem in napisala še nekaj povesti, v katerih je opisovala položaj ženske v družbi. Umrla je leta 1866 v starosti 82 let.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
