Kanadski in britanski raziskovalci so odšli na najodročnejši del Antarktike – in tam našli Lenina

Bivak

Več desetletij pred tem, 14. decembra 1958, je sovjetska odprava pod vodstvom ruskega polarnega raziskovalca Jevgenija Tolstikova dosegla t. i. točko nedostopnosti na Antarktiki. Pojem se nanaša na točko, ki je najbolj oddaljena od vseh okoliških morij in predstavlja središče navideznega kroga z največjim možnim premerom, ki ga narišemo na Antarktiki, brez da bi se dotikal obal. Točka nedostopnosti je tako najbolj od vseh obal oddaljena lokacija na celini in jo je zato najtežje doseči, še posebej na Antarktiki.

Sovjetska odprava na točko nedostopnosti leta 1958 je bila odgovor na postajo Amundsen-Scott, ki so jo na Južnem polu postavili Američani dve leti prej, 1956. Za protiutež ameriškemu uspehu na Antarktiki je tretja sovjetska odprava, sestavljena iz 18 znanstvenikov, do točke nedostopnosti prispela z goseničarji.

Med ostalo opremo, ki so jo s sabo imeli Sovjeti, je bil prenosni vnaprej sestavljen 24 kvadratnih metrov velik bivak, opremljen z električno pečjo in oljno pečico, generatorjem in radiem. A najpomembneje – ekipa je s sabo nosila tudi doprsni kip Lenina, ki so ga namestili na bivak, potem ko so tega postavili na točko nedostopnosti.

Sovjetska odprava je imela zadostne zaloge hrane in goriva, a je kljub temu po 12 dneh odšla, ter za sabo pustila bivak in preostale zaloge, ki so jih namenili morebitnim pustolovcem, ki bi poskušali osvojiti ta težko dostopen kraj. Sovjeti so pustili tudi listek, na katerem so zapisali dobrodošlico in ponudili bivak in zaloge hrane v uporabo bodočim obiskovalcem.

V letih, ki so sledila, je Leninov doprsni kip postal predmet radovednosti redkim raziskovalcem, ki so uspeli doseči to najbolj oddaljeno točko na celini.

Prestavljeni Lenin

Poleg tega, da gre za najbolj odročno lokacijo na najbolj negostoljubni celini, je točka nedostopnosti na Antarktiki tudi precej visoko, na nadmorski višini 3.700 metrov, kar dodatno prispeva k surovosti razmer na tem pozabljenem kraju. Povprečna letna temperatura je neverjetnih -58,2°C.

Težki pogoji so zagotovili, da sovjetskega bivaka niso obiskale ravno trume raziskovalcev. Kljub temu pa je od časa do časa kdo prišel.

Leta 1964 je skupina ameriških raziskovalcev dosegla točko nedostopnosti v sklopu odprave v Deželo kraljice Maud (Queen Maud Land Traverse expedition). Ko so odkrili sovjetski bivak z Leninovim kipom, naj bi tega prestavili, tako da je poslej gledal proti Washingtonu in ne več proti Moskvi.

Naslednji ljudje so bivak obiskali leta 1967, ko se je na točko nedostopnosti podala naslednja sovjetska odprava, tri leta po tem, ko so Američani prestavili Lenina. Od takrat naprej tega kraja celih 40 let ni obiskala nobena odprava.

N2i

Januarja 2007 se je skupina kanadskih in britanskih raziskovalcev, med katerimi so bili Kanadčan Paul Landry in Britanci Rupert Longsdon, Rory Sweet in Henry Cookson, podala na drzno odpravo do točke nedostopnosti.

Potem ko je odprava odrinila iz ruske znanstvene postaje Novolazarevskaja in premagala 1.700 kilometrov na kajt smučeh brez kakršnegakoli motornega vozila, so raziskovalci videli, kako nekaj štrli iz debele snežne odeje.

"Po približno 20 miljah smo na obzorju opazili črno piko. Ko smo prihajali bližje, je postajala vse večja in nam služila za orientacijsko točko. Pred tem sem se osredotočal le na obzorje," je za britanski časopis The Independent povedal Longsdon, potem ko je odprava dosegla staro sovjetsko bazo.

"Ko smo bili okoli 200 metrov od črne pike – Leninovega kipa – smo se ustavili in sneli smuči. Zadnji kos poti smo se objemali in kričali od navdušenja," je povedal raziskovalec.

Ko je ekipa N2i dosegla sovjetsko postajo, je bila ta že skoraj povsem pokopana pod snegom. Iznad snežne odeje je gledal samo Leninov kip, ki so ga Sovjeti postavili na najvišjo točko bivaka.

Danes nihče ne ve, ali je kip še viden, ali pa je tudi njega na tej najbolj nedostopni točki Antarktike že prekril sneg, tako kot preostanek bivaka.