Zakaj je v Rusiji vedno vladalo pomanjkanje rabljev?

Obsojenec in rabelj okoli leta 1860. Žig "СК" (SK – ssiljnokatoržni, obsojeni na izgon v Sibirijo) se je dajal za vsak poskus pobega.

Obsojenec in rabelj okoli leta 1860. Žig "СК" (SK – ssiljnokatoržni, obsojeni na izgon v Sibirijo) se je dajal za vsak poskus pobega.

Hulton Archive/Getty Images
Sredi 19. stoletja so bili vsi uradni rablji tudi sami obsojenci. A kako neki je lahko prišlo do tega?

Večino grozljivih usmrtitev so v času vladavine Ivana Groznega (1530-1584) morali v carjevi prisotnosti izvajati njegovi najožji stražarji. Leta 1570 je bil zaradi izdaje usmrčen nekdanji prvi mož resorja za zunanje zadeve Moskovske kneževine Ivan Viskovatov. Carjevi najožji opričniki so se izmenjevali v sekanju udov in maličenju telesa obsojenca.

Leta 1698 je Peter I. med množično usmrtitvijo po vstaji v Moskvi osebno usmrtil pet stražarjev – strelcev. V izvajanju smrtne kazni so se preizkusili tudi carjevi ministri, knezi Romodanovski, Golicin in Menjšikov. A zakaj so car in njegovi najožji pribočniki morali te stvari početi sami? Nenazadnje zagotovo ni bil vsak pripadnik ruske elite rojeni sadist.

Usmrtitev strelcev, 1698

Usmrčevanje kot posel

V Rusiji dolgo časa ni bilo nobenih profesionalnih rabljev. Preden je Moskva postala država, so usmrtitve opravljale milice pod poveljstvom ruskih knezov in to se je nadaljevalo še v 16. stoletje. Leta 1649 pa je bil uveden nov zakonik (sobornoje uloženije), uradni zakonik Moskovske kneževine, ki je sprožil potrebo po profesionalnih rabljih, ne toliko za izvajanje smrtnih ampak telesnih kazni.

16. maja 1681 je bojarska duma vsem lokalnim vojvodam (šefom lokalne administracije) ukazala, da morajo najeti rablje iz vrst domačinov. Če se nihče ni prijavil, so rablja izbrali med "svobodnjaki", zato da "noben kraj ne bi ostal brez rablja". Letna plača je znašala 4 rublje, kar ni bilo prav veliko in manj od plače vojakov, ki je znašala 6 rubljev. Za kontekst; v tistih časih je večerja stala 0,04-0,05 rublja.

Zakon je več kot očitno predvideval, da bo rabelj zaslužil še kaj po strani – sorodniki obsojencev na tepež ali bičanje so za hitrejšo in lažjo izvedbo kazni bili pripravljeni plačati, ali pa za to, da se bi sorodnik na sploh izognil kazni. Te primere podrobno opisuje Friedrich Zeider, duhovnik, ki je bil obsojen na bičanje in izgnanstvo v času vladanja Pavla I., ker je naročil prepovedane knjige iz tujine.

"Privedli so me do sramotilnega stebra in mi zvezali roke in stopala. Ko mi je rabelj poveznil pas okoli vratu, da bi mi privezal glavo in usločil hrbet, ga je tako tesno privezal, da sem od bolečine zakričal. Ko je končal vse priprave, je stopil do mene in mi razgrnil hrbet, da me bo začel bičati. Pričakoval sem, da bom umrl po prvem udarcu … Nato pa je nenadoma nekaj zažvižgalo v zraku. Bil je žvižg biča in to najstrašnejšega od vseh bičev. Brez da bi se dotaknili mojega telesa, so udarci samo nalahno ošvrknili pas na hlačah ..."

Rablja so podkupili neki dobri ljudje in tako je bil Friedrich Zeider kaznovan samo navidez. Takšne podkupnine so predstavljale rabljev glavni dohodek. Mnogi obsojenci so imeli sorodnike, ki so hoteli, da preživijo (tudi bičanje se je lahko končalo s smrtjo). Kljub temu pa se nikoli ni ravno trlo kandidatov za poklic rablja – ruska družba se je množično izogibala tej srhljivi obrti.

Odtujena obrt

Pravoslavna cerkev je rablje prezirala. Iz pravoslavnega vidika je rabelj namreč izbral pohlep nad usmiljenjem, zato izvajalci te obrti niso smeli opravljati cerkvenih zakramentov ali prejemati obhajila. Rablje je prezirala tudi širša javnost, zato so živeli stran od skupnosti. Tudi prijateljevati ali jesti z njimi za isto mizo je veljalo za neprimerno.

Do leta 1740 je vladalo precejšnje pomanjkanje rabljev, zato jim je ruski senat dvignil plače na 9,5 rublja. V času vladanja Pavla I. je bila plača dvignjena na 20 rubljev, a tudi to ni pomagalo. Za opravljanje poklica rablja se je prijavljalo izredno malo ljudi. Leta 1805 so oblasti dovolile najemanje rabljev iz vrst zapornikov, a samo tistih, ki so bili obsojeni zaradi manjših prestopkov – dezerterji, tatovi, goljufi itd.

Večina zapornikov, ki je bila izgnana v Sibirijo, je bila pred odhodom iz osrednje Rusije deležna bičanja in žigosanja, to pa brez rabljev ni bilo izvedljivo, zato so v drugem desetletju 19. stoletja vse rablje "novačili" na ta način. S tem je bilo dejansko prihranjenega tudi nekaj denarja, saj so rablji najemniki zahtevali plačo, medtem ko so tisti, ki so tisti, ki so jih pobrali iz vrst zapornikov, dobili plačilo le občasno – zaradi svojega položaja so bili namreč praktično brezpravni.

Žig

Usposobljeni za mučenje

Rablji, ki so v tistih časih večinoma pripadali zaporniškim vrstam, so seveda živeli v zaporih, a so imeli več svobode – mnogi so opravljali delo čevljarjev ali krojačev. A hkrati so morali tudi vzdrževati in izboljševati svoje rabeljske veščine, zato so si izdelovali človeške lutke iz brezovega lubja in na njih vadili bičanje. Takšno usposabljanje je zahtevalo eno leto vsakodnevnih treningov, zato so novopečeni rablji dolgo časa preživeli kot vajenci. Navaditi so se morali spremljati usmrtitev in med drugim ignorirati kri in krike.

Do začetka 19. stoletja je bilo v Rusiji tako malo rabljev, da so morali ti pogosto na "službena potovanja" v različne regije, saj nekateri zapori sploh niso imeli lastnega rablja. Preden je ta prispel, se je v zaporih navadno že nakopičilo obsojenih zapornikov, ki so čakali na usmrtitev. Ko pa je nastala potreba po kaznovanju več sto ali celo na tisoče ljudi, so se ta potovanja lahko zavlekla za več mesecev.

Vpogled v to, kako je potekala običajna usmrtitev v 19. stoletju, nam dajejo zapisi slikarja Lavrentija Serjakova. "V zemljo so zakopali leseno kozo (mizo z odprtinami za vrat in roke, na katero so privezali obsojenca, op. ur.). Okoli nje sta hodila dva rablja, stara okoli 25 let, dobro grajena, mišičasta, širokih ramen. Nosila sta rdečo srajco, nagubane hlače in visoke škornje. Okoli prizorišča so stali kozaki in rezervni bataljon, za njimi pa so se zbirali sorodniki obsojencev.

Okoli 9. ure zjutraj je na prizorišče prispelo 25 obsojencev. Polagali so jih na mizo enega za drugim. Prvi je prejel 101 udarec z bičem. Rabelj se je najprej umaknil na razdaljo 15 korakov in nato začel počasi stopati proti obsojencu, bič pa je vlekel za sabo po snegu. Ko se je približal, je z desno roko dvignil bič visoko v zrak. Zaslišal se je žvižg, nato pa udarec. Zdelo se mi je, da mu je rabelj z vsakim udarcem zelo močno zarezal skozi kožo, saj je po vsakem udarcu obrisal kri z biča. Po prvih udarcih se je od obsojenca zaslišalo pritajeno ječanje, ki pa je kmalu ponehalo. Nato je bil nasekan kot kakšen kos mesa. Po 20 ali 30 udarcih je rabelj segel po steklenici, ki je stala zraven v snegu, si nalil kozarec vodke, jo spil na dušek in se vrnil na delo. Vse to je potekalo zelo, zelo počasi."

17. aprila 1863 je car Aleksander II. slavno razglasil odpravo telesnega kaznovanja (pohabljanja, bičanja, žigosanja ipd.) v Rusiji. Redki obsojenci, ki so delali kot rablji, so bili nato posajeni nazaj za zapahe kot navadni zaporniki in tam odslužili svojo kazen. Aprila 1879, potem ko so vojaška okrožna sodišča dobila pristojnost za izvajanje smrtne kazni v vojski, je bil v celi Rusiji samo en rabelj – nek možakar po priimku Frolov. Potoval je od kraja do kraja z vojaškim spremstvom in izvajal obešanja obsojencev.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke