So Nemci po Stalingradu še kadarkoli porazili Rdečo armado?

Po porazu nemške vojske pri Stalingradu se je za sovjetske čete začelo obdobje bleščečih zmag, ki se je zaključilo s kapitulacijo nacistične Nemčije maja 1945. A kljub temu je Nemcem občasno še uspelo Rdeči armadi zadati boleče udarce.

Polarna zvezda

Demjanski žep

Bundesarchiv

Po triumfu pri Stalingradu je sovjetsko poveljstvo odločilo, da je napočil čas poraziti sovražnika na vseh frontah. 10. februarja 1943 se je na severozahodu ZSSR tako začela množična operacija Polarna zvezda, katere cilj je bil potisniti nemške sile armadne skupine Sever stran od Leningrada in jih popolnoma uničiti.

Nič manj pomembna ni bila naloga likvidacije t. i. Demjanskega žepa, ki se je globoko zajedal v položaje sovjetske vojske. Rdeča armada je celo leto neuspešno napadala to nevarno mostišče, iz katerega bi lahko Wehrmacht ogrozil sovjetsko zaledje.

Ob napadu sovjetskih sil se je zelo kmalu pokazalo, da je bilo upanje na hiter preboj do meja sovjetske Estonije preveč optimistično. Sovjetska armada ni opravila potrebnih izvidniških predpriprav in tako naletela na srdit odpor vkopanega nasprotnika, ki ga je premagovala počasi in z velikimi izgubami.

Naloga odrezati Demjanski žep in skleniti obroč okoli tam nahajajoče se nemške 16. armade je bila opravljena le delno. Kljub temu, da je bila izboklina na koncu likvidirana, so Nemci uspešno umaknili svoje sile na vnaprej pripravljene obrambne položaje.

Začetek ofenzive na Leningrajski fronti, 1943

Vsevolod Tarasevič/Sputnik

Polarna zvezda je Rdečo armado stala 280.000 padlih in ranjenih (Nemci so izgubili nekaj več kot 78.000 mož). Aprila so bili Sovjeti, ki so v tem času napredovali vsega nekaj kilometrov, prisiljeni ofenzivo ustaviti.

"Po bleščečih zmagah na Donu in Volgi smo neuspeh na tej fronti zelo težko sprejeli. Jasno je bilo, da na tem koncu ne bi smeli izvesti obsežne operacije. Naša mogočna tehnika potrebuje prostor, tukaj pa se je zagozdila v močvarah. Ponovno se je v duši začela nabirati jeza napram tistim, ki so skovali ta veleumni načrt in se niso potrudili, da bi najprej preverili lokalne pogoje, oskrbovalne poti, podnebne specifike … Lastno tehniko smo obsojali na propad, izgubljali množice ljudi in nešteto količino streliva na delih fronte, kjer ni bilo nikakršne perspektive," je zapisal artilerijski maršal Nikolaj Voronov.

Tretja bitka za Harkov

Osvobajanje Harkova. Sovjetska pehota pred poslopjem Gosproma

Arkadij Šajhet/russiainphoto.ru

16. februarja 1943 je Rdeča armada potisnila nasprotnika nazaj in vstopila v Harkov, industrijsko središče sovjetske Ukrajine. A mesto se ni moglo dolgo veseliti na novo pridobljene svobode.

4. marca so Nemci ponovno zbrali svoje sile in ob podpori letalstva prešli v množično protiofenzivo. Zelo izmučene sovjetske čete niso zmogle zdržati pritiska in začele postopoma zapuščati svoje položaje. 11. marca so se deli 2. tankovskega korpusa SS prebili v center mesta.

Vodja obrambe Harkova general Pavel Ribalko je v poročilu poveljniku Voroneške fronte Filippu Golikovu zapisal: "Položaj je kritičen. Mesta z 19. strelsko divizijo in 17. brigado NKVD, ki sta poleg tega še nesposobni za boj, ne bom obdržal. Rezerv nimam. Nasprotnik lahko preseka vse poti umika. Strelivo gre h koncu, goriva nimamo. V mestu imam več kot 3.000 ranjencev, ki jih nimam kako umakniti … nasprotnik kopiči svoje sile za zasedbo mesta."

Pripadniki Waffen-SS s tanki blizu Harkova

Bundesarchiv

13. marca so nemški tanki vpadli v hrbet 3. sovjetski tankovski armadi in jo začeli obkoljevati. "Beseda Harkov je magično privabljala vojake in oficirje srednjega ranga. Tankovski korpus SS je hotel svojemu Führerju podariti ponovno zavzeto prestolnico Ukrajine (mesto je bilo prestolnica Ukrajinske SSR do leta 1934, op. ur.) kot znamenje zmage in se postopoma približeval k njemu," je zapisal poveljnik armadne skupine Jug feldmaršal Erich von Manstein.

Po neuspelem protinapadu so sovjetske čete dobile ukaz za preboj iz Harkova. Do 17. marca so v obrambnih bojih izgubile več kot 86.000 mož (padlih in ranjenih) in zasedle položaje na vzhodnem bregu reke Severni Donjec 30 kilometrov iz mesta.

Nemci so vrnili Harkov in Belgorod pod svoj nadzor, a zaradi spomladanske otoplitve, ko so se ceste pretvorile v blato, in prihoda sovjetskih rezerv niso mogli razviti ofenzive naprej. Množični spopadi na tem delu fronte so se končali za več mesecev in se obnovili šele 5. julija z začetkom nemške operacije Citadela.

Bitka pri Bautznu

General Karol Świerczewski

arhiv

Svojo poslednjo zmago v drugi svetovni vojni so Nemci praznovali na Saškem aprila 1945. Medtem ko so se nekoliko severneje sovjetske sile že pripravljale k jurišu na Berlin, so v smeri Dresdna prodirali deli 52. armade in 2. poljske armade.

Sprva je sovjetsko-poljska ofenziva potekala uspešno; 16. aprila so prečkali reko Niso in prebili sovražnikovo obrambo, čez tri dni pa začeli napad na strateško pomembno mesto Bautzen. Kmalu so se v okolici Dresdna pojavili tanki 1. poljskega tankovskega korpusa.

Poveljnik 2. poljske armade general Karol Świerczewski si je tako silno želel, da bi prav Poljaki zavzeli staro nemško mesto, da ni opazil, kako resne težave so nastale v njegovih četah; oskrbovalne poti so se preveč raztegnile, tankovske in mehanizirane enote pa so se v vihri ofenzive preveč oddaljile od ostalih.

Nemci so to napako nemudoma izkoristili. Potem ko so nepričakovano udarili po oslabljenih bokih prodirajočih čet, so 21. aprila obkrožili osnovne dele 2. poljske armade in še nekatere sovjetske enote.

Tank JS-2 (sovjetski IS-2) poljske vojske, ki so ga zajeli Nemci.

arhiv

Świerczewski, ki ni takoj opazil razsežnosti prihajajoče katastrofe, je nadaljeval s prodorom proti Dresdnu. Na koncu se je moral v zadevo osebno vmešati poveljnik 1. ukrajinske fronte Ivan Konjev, ki je ustavil prodor. Eden od poljskih častnikov je kasneje čustveno komentiral te dogodke: "Świerczewski je moral biti pijan, ko je izdajal ukaze!"

Obkoljene poljske in sovjetske enote so bile nato prisiljene v dolg in mučen preboj iz obroča na vzhod. Na koncu je 2. poljska armada izgubila več kot 18.000 mož (ubitih, ranjenih in pogrešanih), kar je predstavljalo petino celotne armade. Izgube sovjetskih in nemških čet so ostale neznane.

Nemcem kljub temu ni uspelo razviti ofenzive in udariti v bok sovjetski vojski, ki je prodirala proti Berlinu, saj so jih ustavile sveže sovjetske rezerve. A tudi Rdeča armada je morala začasno pozabiti na Dresden. Ta ji je padel v roke šele na samem koncu vojne 8. maja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.