Zakaj je britanska vojska leta 1918 napadla Rusijo?

Razlog za intervencijo držav antante v Rusiji med sklepnim delom prve svetovne vojne še zdaleč ni bilo sovraštvo do komunizma (čeprav je bilo seveda prisotno tudi to). Glavni razlog je bila poteza novih boljševiških oblasti, ki so Rusijo potegnile iz vojne proti centralnim silam.

Poljski, angleški in francoski častniki na preverjanju odreda poljskih let t. i. Murmanskega bataljona pred odhodom na fronto. Arhangelsk, 1919

javno lastništvo

V Londonu in Parizu so trepetali ob možnosti podpisa premirja med Nemčijo in Sovjetsko Rusijo, zaradi katerega bi lahko Nemčija na sto tisoče svojih vojakov takoj premestila na zahodno fronto. Da bi se izognili takšnemu razvoju dogodkov, so menili, da je treba podpreti t. i. bele sile, ki so se spopadale proti boljševikom v razvijajoči se ruski državljanski vojni. Večina voditeljev belega gibanja je izrazilo pripravljenost nadaljevati vojno proti Nemčiji do zmagovalnega konca, kar je bilo Britancem in Francozom pogodu.

Anton Denikin, vrhovni poveljnik Prostovoljne armade in britanski generalmajor Frederick Poole

javno lastništvo

23. decembra 1917 sta Velika Britanija in Francija sklenili sporazum o skupni intervenciji v Rusiji in o razdelitvi vplivnih območij. Prvi britanski vojaki so se izkrcali v severnih ruskih pristaniščih spomladi 1918 nemudoma po sklenitvi mirovnega sporazuma med Nemci in boljševiki 3. marca v Brest-Litovsku. Britanske čete kralja Jurija V. so se poleg tega pojavile še na jugu, v Zakavkazju, Srednji Aziji in na Daljnem vzhodu. "Predstavljal sem si bleščeč vstop v rusko prestolnico, kjer bi velike kneze rešili pred revolucijo" ("I imagined the brilliant entry into the Russian capital, where great princesses will be saved from revolution"), je kasneje zapisal nek britanski major.

Prihod britanskih čet v Arhangelsk

МАММ/МDF/russiainphoto.ru/

Britansko vodstvo sicer ni načrtovalo množične udeležbe svoje vojske v ruski državljanski vojni, pač pa le do te mere, da bi podprli svoje bele zaveznike s čim manj lastnimi žrtvami. A nejasnost nalog je med vojaki povzročala zmedo. Bob Vincent iz kraljevskega yorkshirskega polka, ki je eno leto služil na jugu Rusije, je zapisal, da "nikoli zares nisem srečal nobenih Rusov, niti nisem vedel, zakaj se pravzaprav nahaja tam" (“never really met any Russians at all or had any idea why I was there”).

Britanski mornarji z ladje HMS Ajax v pristanišču Odesa. Evakuacija iz Odese, februar 1920

javno lastništvo

Interventi so se v glavnem ubadali z organiziranjem in urjenjem protiboljševiških formacij. Tako sta bili na severu z britansko pomočjo ustanovljeni Karelska in Slovansko-britanska legija, ter iz zajetih rdečearmejcev formirana Murmanska legija. Na jugu so britanski častniki usposabljali artileriste in dajali inštrukcije vožnje s tanki. Britanci so bili prisotni tudi v štabu samooklicanega vrhovnega voditelja Rusije admirala Kolčaka v Sibiriji.

A. A. Kazakov iz Slovansko-britanske legije

javno lastništvo

Veliko pomoč za bele sile so predstavljale zaloge orožja in streliva, ki jih je dostavljal London. Samo Oborožene sile juga Rusije (VSJUR) generala Antona Denikina so dobile opreme za skoraj pol milijona vojakov (čeprav njegova vojska ni štela več kot 300.000 mož), 1.200 artilerijskih orodij, 6.100 strojnic, 200.000 pušk, 74 tankov itd.

Intervencija na severu Rusije, 1918-1920. Ostanki oklepnega vlaka blizu Murmanska. September, 1919

javno lastništvo

Kljub temu pa so se britanski interventi občasno tudi neposredno spopadli z Rdečo armado. 9. oktobra 1918 so zasedli vas Dušak na območju današnjega Turkmenistana in od tam pregnali sovjetske čete. Novembra istega leta so Britanci, Kanadčani in Američani štiri dni uspešno odbijali napade rdečearmajcev v območju naselja Tulgas na ruskem severu in pri tem izgubili nekaj več kot 30 mož. Pri jurišu na Caricin (Stalingrad) poleti 1919 so sodelovali britanski tankisti in piloti.

Britanski tank Mark V

javno lastništvo

Konec leta 1918 so prvotni cilji intervencije izgubili svoj pomen. Bojazni Londona glede sovjetsko-nemškega premirja in premestitvi nemške vojske na zahod, se niso uresničile. Nemci so se namreč zagozdili na mejah nekdanjega Ruskega imperija in niso uspeli izkoristiti priložnosti, ki se je ponudila. Podpis premirja 11. novembra 1918 v Compiègnu je pomenil dejanski poraz Nemčije, s čimer je vzniknilo vprašanje smiselnosti nadaljnje intervencije britanskih vojakov v daljni hladni deželi. "To je škandalozno … bojevati se v tukaj v takšnih pogojih, medtem ko na drugih frontah vlada mir" (“simply scandalous… to be fighting now and under such conditions when there is peace on other fronts”), je pisal nek britanski vojaški inženir.

javno lastništvo

Intervencija se je dejansko nadaljevala le zavoljo boja proti boljševizmu, kar je privedlo k naraščanju nezadovoljstva v britanski družbi. Januarja 1919 so socialisti začeli z množično kampanjo "Roke stran od Rusije!", časopis The Daily Express pa na naslovnici objavil članek z naslovom "Zamrznjene ravnice vzhodne Evrope niso vredne kosti enega samega grenadirja" (“The frozen plains of eastern Europe are not worth the bones of a single grenadier”).

Britanski padalci pred veleposlaništvom v času tuje intervencije

МАММ/MDF/russiainphoto.ru/

Glavni zagovornik nadaljevanja intervencije v britanskem vrhu je bil vojni minister in goreč protikomunist Winston Churchill, ki je izjavil, da boljševizem "ni politična misel, ampak bolezen". Mediji so sodelovanje Velike Britanije v ruskih zadevah odkrito nazivali z "osebno vojno gospoda Churchilla" (Mr. Churchill’s private war), a celo on je ostal nemočen, potem ko so bile jeseni 1919 sile VSJUR pri Moskvi poražene in se je upanje belega gibanja na zmago v državljanski vojni razblinilo kot oblak dima.

Winston Churchill

Library of Congress/Corbis/Getty Images

Britanske čete kot tudi sile drugih držav antante so se začele postopoma umikati iz Rusije. London je ZSSR uradno priznal šele leta 1924, čeprav je že novembra 1920 britanski premier David Lloyd George začel tajna pogajanja s sovjetskim vodstvom o možnosti obnovitve trgovskih odnosov, saj je razumel, kdo so dejansko tisti, ki imajo v Rusiji oblast.

Britanski generalmajor Frederick Poole, ki je poveljeval zavezniškim silam v Arhangelsku do oktobra 1918 skupaj s kozaki. Kasneje je bil premeščen k belim silam na jug Rusije.

javno lastništvo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.