Kdo je bil glavni sovražnik Ruskega imperija?

Bitka pri Telišu med rusko-turško vojno 1877-1878

Bitka pri Telišu med rusko-turško vojno 1877-1878

Viktor Mazurovski
Najpogosteje so se Rusi spopadali s Turki. In v skoraj vseh primerih iz teh bojev izšli kot zmagovalci.

Rusija in Osmanski imperij sta se skoraj štiri stoletja spopadala v krvavih vojnah za obrežje Črnega morja, Balkan in Kavkaz. Od 16. stoletja do prve svetovne vojne sta se oba imperija bojevala drug proti drugemu v več kot desetih vojnah in oboroženih spopadih. V povprečju so se vojaki ene in druge strani na bojišču srečali vsakih 25 let.

Balkanska serija

Prvi in drugi vojaški spopad Rusov s Turki sta se zgodila leta 1541. Takrat je kan Krimskega kanata Sahib I. Geraj, ki je bil v politični odvisnosti od Osmanskega imperija, organiziral pohod nad Moskvo in prosil sultana za pomoč v obliki odreda janičarjev in artilerije. Ruska stran je v tem konfliktu prepričljivo zmagala oz. "mnogo Tatarov pokosila, Turkom mnogo topov polomila".

Pobeg Sahib Gireja in njegove horde z Oke, 1541

Širitev Rusije na jug ter podreditev Kazanskega (1552) in Astrahanskega (1556) kanata je močno zaskrbelo sultana Selima II. V Istanbulu so razumeli, da je treba Ruse čim prej potisniti stran od meja Osmanskega cesarstva in vazalskega Krima. A vojna sreča Turkom ni bila naklonjena. Leta 1569 je propadel njihov poskus zavzeti Astrahan, leta 1572 pa je v bitki pri Molodjah, 50 km pred Moskvo, skupaj z vojsko krimskega kana Devlet Gireja padlo še 7.000 izbranih janičarjev.

Portret Salima II., osmanskega sultana (1566-1574)

Spopadi ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja so se za Rusijo končali precej uspešno; zaustavila je širitev Osmanskega imperija v Ukrajino, utrdila Kijev in ozemlja na levem bregu Dnepra, leta pa 1696 zavzela osmansko trdnjavo Azov na bregu Azovskega morja ter začela graditi svojo prvo mornarico. Hladen tuš za Ruse pa je postal pohod nad reko Prut leta 1711, med katerim se je 80.000-glava vojska Petra I. v Moldaviji znašla v obroču 200.000-glave turško-krimske vojske. Carju je uspelo doseči premirje in ohraniti vojsko, a Osmani so za četrt stoletja znova zasedli Azov.

Azovska flota, iz potovalnega dnevnika Johanna Georga Korba

Ena od največjih vojn v zgodovini rusko-turškega konflikta je bila vojna v letih 1768-1774. Julija 1770 je ruska eskadra popolnoma uničila turško mornarico v Česmenskem zalivu v Egejskem morju. "Voda je bila pomešana s krvjo in pepelom, dobila je grozljivo podobo. Ožgana trupla ljudi so plavala na valovih, pristanišče pa se je tako napolnilo z njimi, da je bilo težko manevrirati s čolnom," se je spominjal eden od udeležencev bitke.

Česmenska bitka, 1770

Zmagi na morju so sledili uspehi na kopnem. Turška vojska je utrpela poraze pri Largi, Kalugi in Kozludži. Za kratek čas se je v ruskih rokah znašlo celo eno od pomembnejših turških pristanišč Bejrut. Po tej vojni je Krim razglasil neodvisnost in se izvil izpod nadoblasti osmanskega sultana (polotok si je leta 1783 priključila Rusija). Skupaj s tem je Rusija dobila pravico do postavitve vojne flote na Črnem morju, ki je smela prosto pluti skozi Bosporsko ožino in Dardanele.

Bitka na Kalugi, gravura

V konfliktih, ki so sledili vse do in vključno z 19. stoletjem, je Rusija uspešno potisnila oslabljeni Osmanski imperij s severnih obal Črnega morja, s Kavkaza in z Balkana. Za Rusijo se je uspešno začela tudi krimska vojna 1853-1856. V bitki pri Sinopah 30. novembra 1853 je ruska mornarica popolnoma razbila turško: potopljenih je bilo 15 ladij, padlo je več kot 3.000 mornarjev, v ujetništvo pa je padel sam turški poveljnik viceadmiral Osman Paša. "Z iskreno radostjo v srcu vam naročam, da našim hrabrim mornarjem sporočite, da se jim zahvaljujem za podvig, ki so ga dosegli za slavo Rusije in v čast ruske zastave. Z zadovoljstvom vidim, da Česma ni pozabljena in da pravnuki nadaljujejo dostojanstvo svojih pradedov," je zapisal car Nikolaj I. v pismu pomorskemu ministru Aleksandru Menšikovu.

Bitka pri Sinopah

Sinopska klavnica, kakor so bitko poimenovali v britanskih medijih, je postala povod za vstop Združenega kraljestva, Francije in Kraljevine Sardinije v vojno. Zavezniki so izkoristili tehnično zaostalost ruske vojske in jo na koncu porazili. Eden od najbolj bolečih pogojev pariškega mirovnega sporazuma je bila izguba pravice do držanja vojne mornarice v Črnem morju (ta pogoj je bil odpravljen leta 1871).

Na palubi admiralske ladje Imperatorica Marija med bitko pri Sinopah

Po surovem zatrtju vstaje krščanskega prebivalstva v Bolgariji in Bosni leta 1876 in 1877 so vstaje zajele vso Evropo. 24. aprila 1877 je Rusija napovedala vojno Osmanskemu imperiju s ciljem osvoboditve balkanskih narodov. Kljub občasnim zagatam je vojaška kampanja potekala uspešno in ruska vojska je januarja naslednje leto prišla tik pred Istanbul. Po sanstefanskem mirovnem sporazumu so uradno razglasile neodvisnost Romunija, Srbija in Črna Gora (ki so bile v praksi že dolgo pred tem izven sultanove oblasti). Osmanski imperij je moral Rusiji odstopiti tudi del ozemelj na Kavkazu in Balkanu, ter podeliti avtonomijo Bosni in Hercegovini. A najpomembnejši rezultat mirovnega sporazuma je bila ponovna ustanovitev Bolgarije, ki je pokrivala obsežno ozemlje med Črnim in Egejskim morjem in bi morala prvih nekaj let po ustanovitvi biti pod neposredno rusko upravo.

General Gurko osvaja Sofijo.

Takšna okrepitev položaja Ruskega imperija na Balkanu pa je resno zaskrbela zahodne države. Pod njihovimi diplomatskimi pritiski so bili pogoji mirovnega sporazuma iz San Stefana na kongresu v Berlinu leta 1878 revidirani. Neodvisnost Romunije, Srbije in Črne Gore je bila potrjena, Bosna in Hercegovina pa je bila namesto avtonomije deležna "začasne" okupacije avstro-ogrske vojske (čez manj kot 20 let je območje prišlo pod neposredno oblast Dunaja). Namesto Velike Bolgarije sta nastali ozemeljsko precej obrezana država s prestolnico v Sofiji in avtonomna provinca Vzhodna Rumelija, ki je ostala pod otomansko nadoblastjo. "Nam Evropa priznava samo to pravico, da tolčemo Turke, prelivamo rusko kri in tratimo ruski denar, nikakor pa ne, da bi iz tega potegnili korist zase ali za naše brate po veri," je negodoval ruski veleposlanik v Istanbulu Nikolaj Ignatjev.

Satirični zemljevid Evrope, 1877

Zadnji oboroženi spopad v zgodovini konfliktov obeh imperijev je postala prva svetovna vojna. Ruska vojska je uspela ne samo prekrižati načrte Turkom glede zavzetja ruskega Zakavkazja, ampak je uspela preiti v množično protiofenzivo. V začetku leta 1916 je vojska generala Nikolaja Judeniča razbila 3. turško armado in zasedla strateško pomembno mesto Erzurum, za katerim se je odpirala pot v središče osmanskega ozemlja.

Turški top nemške izdelave (15 cm Ringkanone L/26 Krupp), ki ga je ruska vojska zaplenila pri Erzurumu, 1916

 poraziti Turke ruski vojski tokrat ni bilo usojeno. Februarska revolucija 1917 je privedla ne samo h koncu carjeve avtokracije ampak tudi postopnemu razpadu same vojske. Turkom je uspelo ponovno spraviti pod svoj nadzor vzhodno Anatolijo in celo zasesti Batumsko in Karsko regijo (danes del Gruzije in Turčije, op. ur.). Kljub temu pa je izid velike svetovne vojne že zapečatil usodo Osmanskega imperija, katerega dnevi so bili šteti.

Ruski rovi v gozdovih Sarıkamışa

Po koncu prve svetovne vojne se je za nekdanja nepomirljiva sovražnika začelo nenavadno obdobje v njunih dvostranskih odnosih. Boljševiki so podprli turško narodno gibanje Kemala Atatürka v njegovih prizadevanjih proti tuji intervenciji, na koncu pa sta Sovjetska zveza in leta 1923 ustanovljena Turška republika postali celo zaveznici, čeravno to prijateljstvo ni trajalo dolgo ...

Obisk sovjetske delegacije v Turčiji leta 1933; srečanje takratnega predsednika Revolucionarnega vojaškega sovjeta ZSSR Klimenta Vorošilova in turškega predsednika Kemala Atatürka

Preberite še: Kako so boljševiki pomagali ustanoviti sodobno Turčijo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke