VSI ruski carji in voditelji

Dinastijo Rjurikovičev, ki je vladala ruskim deželam od 9. stoletja, je najverjetneje ustanovil Rjurik. Ta velja za prvega vojskovodjo, ki se je ponašal z naslovom kneza – dejanskega političnega voditelja.

A Rjurik ni bil voditelj neke enotne države in prav tako to tudi niso bili njegovi nasledniki kijevski knezi. Kijevska Rusija je bila srednjeveška država, ki je obstajala med 9. in 12. stoletjem in med 11. in 12. stoletjem razpadla zaradi medsebojnih sporov knezov Rjurikovičev. Ko so v 13. stoletju v ruske dežele vpadle mongolsko-tatarske horde, je na sedanjem ozemlju osrednje Rusije, Ukrajine in Belorusije obstajalo nič manj kot 20 majhnih državic (kneževin).

Rusi so potrebovali skoraj dve stoletji, da so si izborili politično in vojaško neodvisnost od Mongolo-tatarske Zlate horde. Prva združena državna tvorba na ruskem območju je bila Velika Moskovska kneževina pod vladavino velikega kneza Ivana III.

Rjurikoviči

Ivan III. (1462-1505)

Velika Moskovska kneževina bila ustanovljena dolgo pred vladavino Ivana III. (1440-1505), a prav on je bil tisti, ki je prenehal plačevati dajatve Zlati hordi leta 1480 in s tem v praksi razglasil neodvisnost izpod Monglsko-tatarske države.

Ivan III. je leta 1497 uzakonil Sudjebik, poenoteni zakonik, ki je veljal za vse dežele, ki so prostovoljno ali po vojaškem porazu priznale nadoblast Moskovski kneževini. Odredil je tudi gradnjo rdečega moskovskega Kremlja, ki stoji še danes.

Ivan III. tako velja za ustanovitelja Rusije.

Vasilij III. (1505-1533)

Ivanov sin Vasilij III. (1479-1533) je dokončal centralizacijo ruskih dežel pod moskovsko oblastjo. Bil je oče Ivana IV. Groznega.

Ivan IV. Grozni (1547-1584)

Ivan IV. (1530-1584) je bil prvi vladar, ki je bil okronan za "carja vse Rusije" leta 1547. Leta 1550 je posodobil ruski zakonik, vzpostavil diplomatske odnose z Anglijo in za dvakrat povečal rusko ozemlje.

V času svojega vladanja je izvajal tudi represije proti moskovskim plemiškim družinam (znano kot obdobje opričnine), zaradi česar si je tudi prislužil zloglasni nadimek Grozni.

Fjodor Ivanovič (1584-1598)

Fjodor (1557-1598) je bil tretji sin Ivana Groznega in ni bil vključen v upravljanje države. Skoraj ves svoj čas je namenjal molitvam, obiskom samostanov, študiju teologije in preučevanju Svetega pisma.

Nekateri zgodovinarji, med njimi tudi Dmitrij Volodihin, menijo, da se je Fjodor namenoma umaknil iz politike, ker naj bi se bal, da ga bodo zastrupili, kakor so najverjetneje njegovega očeta Ivana IV. Vajeti oblasti je v tem času v rokah držala žena njegovega brata Borisa Godunova, slednji pa je po Fjodorjevi smrti postal car.

Boris Godunov (1598-1605)

Boris Godunov (1552-1605) je bil Fjodorjev svak in verjetno prvi ruski vladar, ki je skušal navezati kulturne stike in sodelovanje med Moskvo in Evropo. A na čelu države se ni obdržal dolgo in umrl v sumljivih okoliščinah.

Lažni Dmitrij I. (1605-1606)

Slepar, o identiteti katerega si zgodovinarji še dandanes niso enotni, Lažni Dmitrij I. (16. stoletje-1606) se je izdajal za Dmitrija, sina Ivana IV, ki naj bi po čudežu preživel poskus atentata.

Dmitrij je zasedel moskovski prestol v času zmede s pomočjo Poljsko-litovske države (Države obeh narodov). Okronan je bil za carja in vladal približno leto dni, dokler ga niso v Moskvi zaradi prevare linčali jezni meščani.

Vasilij IV. Šujski (1606-1610)

Zadnji Rjurikovič na ruskem prestolu, Vasilij Šujski (1552-1612) je postal car po vstaji proti Lažnemu Dmitriju I., ki jo je tudi sam zanetil.

A ljudje tudi njemu niso zaupali. Vstaje so se nadaljevale in leta 1610 so ga odstavili moskovski bojarji ter ga prisilili v duhovniško službo. Umrl je dve leti zatem kot zapornik na Poljskem.

Romanovi

Mihail Fjodorovič (1613-1645)

Prvega carja iz dinastije Romanovih Mihail Fjodorovič (1596-1645) je izbral zemski sobor (ljudska skupščina) leta 1613. Med njegovo vladavino si je Moskovska kneževina opomogla od katastrofalnega obdobja smute (časov zmede).

Aleksej Mihailovič (1645-1676)

Drugi Romanov na prestolu Aleksej Mihailovič (1629-1676) je podpiral trgovino in sodelovanje z Evropo ter povabil evropske vojaške strokovnjake in inženirje v Rusijo. Leta 1649 je uvedel nov zakonik (Sobornoje uloženije). Bil je tudi oče Petra Velikega.

Fjodor Aleksejevič (1676-1682)

Sin Alekseja Mihailoviča Fjodor (1661-1682), ki je nasledil prestol, je bil šibkega zdravja in je večino časa preživel v postelji. Med njegovo kratkotrajno vladavino je bil izveden popis prebivalstva in revizija organiziranosti ruske vojske.

Peter I. in Ivan V. (1682-1689)

Po Fjodorjevi smrti sta Rusiji vladala kar dva carja, Peter (1672-1725) in njegov polbrat Ivan V. (1666-1696) pod regentstvom njune starejše sestre Sofije.

Peter Veliki (1689-1725)

Leta 1689 je car Peter (1672-1725) končal skupno vladavino pod regentstvom Sofije in začel vladati kot polnopravni car.

Uvedel je nekatere največje politične, gospodarske, kulturne in druge reforme v ruski zgodovini. Potem ko je porazil Švede v veliki severni vojni (1700-1721), je Rusijo dvignil na raven evropske vojaške velesile in jo razglasil za imperij, s čimer je postal prvi ruski imperator.

Katarina I. (1725-1727)

Petrov nasledstveni zakon je veleval, da more car pred lastno smrtjo izbrati svojega naslednika, a ironično prav Peter tega ni storil.

Njegovo ženo Katarino I. (1684-1727) so ustoličili visoki državniki pod vodstvom Aleksandra Menšikova, nekdanjega Petrovega ožjega sodelavca in prijatelja. A Katarina ni vihtela oblasti – ta je pripadla Menšikovu, ki je postal dejanski ruski vladar.

Peter II. (1727-1730)

Vnuk Petra Velikega Peter II. (1715-1730) se je na prestol povzpel pri komaj 11 letih in umrl pri 14 zaradi ošpic.

Peter tako ni imel časa, da bi pokazal zanimanje za državne zadeve in tudi dejansko ni vladal samostojno. Namesto njega je odločitve sprejemal svet državnikov (Privij sovjet).

Anna Ivanovna (1730-1740)

Anna (1693-1740) je bila hči Ivana V., polbrata Petra Velikega. Po smrti Petra II. jo je državniški svet povabil, da postane vladarica z določenimi omejitvami moči. A po kronanju je Anna svet razpustila in začela vladati samostojno.

Njena politična odločnost in pametno upravljanje je pripomoglo temu, da je Rusija zmagala v vojni z Osmanskim imperijem v letih 1735-1739. Njena vladavina je bila znana tudi po brutalnih in bizarnih zabavah, ki jih je prirejala na ruskem dvoru. Nekoč je celo naročila poroko dvornih norčkov v ledeni palači.

Ivan VI. (1740-1741)

Po Annini smrti je na prestol sedel Ivan VI. (1740-1764), enoletni sin njene nečakinje Anne Leopoldovne (1718-1746), ki je s tem postala ruska regentka.

Ivan VI. je "vladal" manj kot eno leto, preden ga je odstavila Jelizaveta, hči Petra Velikega. Ivan je preostanek življenja preživel v priporu in umrl med poskusom pobega iz svoje zaporniške celice.

Jelizaveta Petrovna (1741-1761)

Hči Petra Velikega Jelizaveta (1709-1762) je bila zadnja Rusinja na ruskem prestolu. Njena 20-letna vladavina je bila znana po uspešni zunanji politiki (Rusija je premagala Švedsko v sedemletni vojni), razvoju umetnosti in znanosti in dodatnih davčnih obremenitvah prebivalstva.

Peter III. (1761-1762)

Peter III. (1728-1762) je bil vnuk Petra Velikega in naslednji v vrsti za prestol po Jelizaveti. V Rusiji je živel od leta 1742, vladal pa je samo pol leta, od decembra 1761 do junija 1762, preden ga je odstavila njegova žena Katarina. Kmalu zatem je bil umorjen med poskusom državnega udara.

Katarina Velika (1762-1796)

Katarina II. (1729-1796) si za časa svoje vladavine prislužila naziv "Velika" iz mnogih razlogov – od ozemeljske širitve Ruskega imperija do razvoja političnega sistema in znanosti, ki jo je osebno podpirala. A na drugi strani se je tudi na veliko zadolževala pri evropskih državah in po smrti Rusiji zapustila ogromen zunanji dolg.

Pavel I. (1796-1801)

Pavel, sin Katarine in Petra III., je postal ruski car pri 42 letih po smrti svoje matere. Med njegovo kratko vladavino je začel mnoge obsežne reforme vojske in politike. Na koncu ga je med državnim udarom umorila skupina zarotniških uradnikov, ki so nasprotovali njegovi notranji in zunanji politiki.

Aleksander I. (1801-1825)

Aleksandrovo vladavino je na eni strani zaznamoval razvoj kulture in umetnosti, na drugi pa t. i. velika domoljubna vojna 1812, v kateri je Rusija porazila francosko Véliko armado Napoleona Bonaparta, ki se je namenil zavzeti Moskvo.

Aleksander je umrl nepričakovano leta 1825 v kraju Taganrog na jugu Rusije, nakar se je 14. decembra istega leta zgodil državni udar, znan kot vstaja dekabristov, pod vodstvom skupine plemiških vojaških častnikov. Vstajo je na koncu z vojsko zatrl naslednji car Nikolaj I.

Nikolaj I. (1825-1855)

Nikolaj I. (1796-1855), tretji sin Pavla I., je začel gradnjo železnice in s tem precej doprinesel k industrializaciji države. Za uspehe njegove vladavine velja kodifikacija ruske zakonodaje in gospodarska reforma, a hkrati se je v vojski razrasla korupcija, ki je privedla do tega, da je Rusija izgubila krimsko vojno (1853-1856). Car je umrl še pred koncem vojne.

Aleksander II. (1855-1881)

Sin Nikolaja I. Aleksander II. (1818-1881) je začel korenite reforme, ki so med drugim vključevale formalno odpravo tlačanstva leta 1861, vseobsegajočo reorganizacijo vojske, uvedbo novih samoupravnih vaških skupnosti idr.

A emancipacija tlačanov je privedla do družbenih nemirov in pojavile so se razne revolucionarne skupine. Proti carju je bilo organiziranih kar pet poskusov atentata, šesti pa je bil uspešen. 1. marca 1881 je Aleksandra ubil teroristični bombaš.

Aleksander III. (1881-1894)

Vladavina Aleksandra III. (1845-1894), sina ubitega Aleksandra II., je bila znana po relativnem miru – pod Aleksandrom III. Rusija ni sodelovala v nobeni vojni, hkrati pa je vodil zelo konservativno notranjo politiko. Policija in obveščevalni organi kljub temu niso mogli zatreti revolucionarnega vrenja, ki je že začelo prežemati rusko družbo.

V času vladavine carja Aleksandra III. sta svoje revolucionarne aktivnosti začela bodoča ustanovitelja ZSSR Lenin in Stalin.

Nikolaj II. (1894-1917)

Nikolaj II. (1868-1918) je bil zadnji ruski car. Njegovo slabo vodenje države je leta 1905 privedlo do revolucije, ki je globoko pretresla rusko družbo. Po tem je bil ustanovljen prvi ruski parlament Državna duma, ki pa ni spremenil toka dogodkov.

Leta 1917, tri leta po vstopu v prvo svetovno vojno, je Nikolaj II. sestopil s prestola in Ruski imperij je prenehal obstajati. Carja in njegovo družino so kasneje v Jekaterinburgu usmrtili boljševiki.

Med padcem Ruskega imperija leta 1917 in ustanovitvijo Ruske socialistične federativne sovjetske republike leta 1918 Rusija ni imela formalnega vodstva. Premier prehodne vlade Aleksander Kerenski (1881-1970) je služil kot začasni neformalni voditelj, a njegovo vlado so 7. novembra 1917 med oktobrsko revolucijo vrgli boljševiki. 

ZSSR

Vladimir Lenin (1918-1924)

Leta 1918 je oblast v Rusiji prevzel vodja in ustanovitelj Ruske socialdemokratske delavske stranke Vladimir Lenin (1870-1924). Kot predsednik Sovjeta ljudskih komisarjev je postal uradni državni voditelj najprej Ruske sovjetske federativne socialistične republike, leta 1922 pa nato še Sovjetske zveze. ZSSR je bila novoustanovljena socialistična federativna država, ki je zajemala večino ozemlja nekdanjega Ruskega imperija. Lenin je umrl leta 1924 po možganski kapi.

Josif Stalin (1924-1953)

Stalin, rojen kot Josif Džugašvili (1878-1953) v gruzijskem Goriju, se je pridružil revolucionarnemu gibanju že v zgodnjih letih. Organiziral je delavske stavke, preganjala ga je caristična policija in preživel je tudi nekaj časa v izgnanstvu. Leta 1917 je bil eden najožjih Leninovih sodelavcev in član Centralnega komiteja novoustanovljene Komunistične partije (boljševikov).

Po Leninovi smrti je postopoma utrdil svojo moč v državi, postal generalni sekretar CK KP ZSSR in predsednik Sovjeta ministrov ZSSR. Na tem položaju je vihtel skoraj neomejeno moč in dejansko vladal Sovjetski zvezi do svoje smrti leta 1953.

Njegovo vladavino so zaznamovale hude represije proti političnim nasprotnikom, druga svetovna vojna, petletni plani, industrializacija in kolektivizacija kmetijstva, ki so popolnoma predrugačili državno gospodarstvo.

Georgij Malenkov (1953-1955)

Georgij Malenkov (1901-1988) je nasledil Stalina na položaju predsednika Sovjeta ministrov ZSSR, a ga je kmalu odstavila skupina pod vodstvom Nikite Hruščova, prvega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze.

Nikita Hruščov (1953-1964)

Potem, ko je bil leta 1955 Malenkov odstavljen z vseh položajev in izgnan, je vajeti ZSSR prevzel Nikita Hruščov (1894-1971). Leta 1956 je obsodil t. i. Stalinov kult osebnosti, nakar so povsod po državi začeli odstranjevati njegove spomenike, notranjo politiko pa je zaznamovalo obdobje liberalizacije, t. i. odjuge. Hruščova je leta 1964 odstavila frakcija pod vodstvom Leonida Brežnjeva.

Leonid Brežnjev (1964-1982)

Čas, ko je bil na položaju generalnega sekretarja KP ZSSR Leonid Brežnjev (1906-1982), je postal znan kot obdobje stagnacije oz. zastoj v ruščini. Hladna vojna je bila v polnem zamahu, kar je povzročilo kulturno blokado med državami Varšavskega pakta in Zahodno Evropo. Doma v ZSSR so se ljudje soočali z naraščajočo družbeno neenakostjo, oblasti pa so prepovedale vse, kar ni bilo v skladu z uradno ideologijo, vključno s tujo literaturo, filmi in glasbo.

Jurij Andropov (1980-1984)

Relativno kratko obdobje Jurija Andropova (1914-1984) na položaju generalnega sekretarja KP ZSSR je zaznamovalo rivalstvo znotraj partije. Andropov je pet mesecev po nastopu funkcije hudo zbolel in ni imel zares časa, da bi izvedel karkoli vplivnega.

Konstantin Černjenko (1984-1985)

Naslednji generalni sekretar Konstantin Černjenko (1911-1985) je večino svojega časa na funkciji preživel v bolnišnici.

Mihail Gorbačov (1985-1991)

Mihail Gorbačov (roj. 1931) je bil naslednji generalni sekretar po Černjenku in je uvedel koncepta glasnosti (javnosti) in perestrojke (reorganizacije), ki sta klicala po reformah političnega in družbenega življenja v ZSSR. A notranji gospodarski problemi so bili tako kritični, da na tej točki ni bilo več mogoče ohranjati enotnosti in stabilnosti.

V letih 1990-1991 je ZSSR razpadla, mnoge republike so razglasile neodvisnost. V teh letih je Gorbačov v poskusu spreminjanja političnega sistema in ohranitev enotnosti ZSSR za kratek čas služil kot predsednik države. Na koncu je bila unija razpuščena in na njenih temeljih ustanovljena Ruska federacija.

Ruska federacija

Boris Jelcin (1991-1999)

Leta 1991 je Boris Jelcin (1931-2007), nekdanji visoki uradnik in član sovjetske komunistične partije, postal prvi predsednik Ruske federacije. Uvedel je mnogo kontroverznih reform, ki so določale postsovjetsko Rusijo. 31. decembra 1991 je sestopil z oblasti in jo predal izbranemu nasledniku, takratnemu premierju Vladimirju Putinu.

Vladimir Putin (1999-2000 in 2000-2008)

Vladimir Putin (roj. 1952), ki je v zadnjem letu predsedovanja Borisa Jelcina služil kot premier, je 31. decembra 1999 postal začasni predsednik in bil 26. marca 2000 izvoljen za predsednika Ruske federacije. Leta 2004 je bil ponovno izvoljen za vnovičen štiriletni mandat.

Dmitrij Medvedjev (2008-2012)

Dmitrij Medvedjev (roj. 1965) je bil izvoljen na položaj ruskega predsednika leta 2008 in s tem nasledil Putina. Njegovo predsedovanje sta zaznamovala gospodarski razvoj in hkrati finančna kriza in recesija.

Vladimir Putin (2012-danes)

Putin je bil leta 2012 ponovno izvoljen za predsednika in nato še leta 2018, s čimer je nastopil svoj četrti mandat.