Kako si je Rusija priključila Daljni vzhod

Rusko podjarmljenje ljudstev Daljnega vzhoda

Rusko podjarmljenje ljudstev Daljnega vzhoda

N. N. Karazin
Če bi se Rusi samo malenkost bolj obotavljali, bi lahko območje zlahka postalo ameriška, francoska ali britanska kolonija.

V tridesetih letih 17. stoletja je Rusija po osvojitvi Sibirije pristopila k raziskovanju in podjarmljanju Daljnega vzhoda. Kozaški odredi so se prebijali do obale Tihega oceana in na poti ustanavljali oporišča ter carjevi oblasti podrejali lokalna plemena, katerim so nalagali dajatve – jasak.

Rusi osvajajo nova ozemlja

Vzpostavljanje carske nadoblasti še zdaleč ni potekalo povsod na miren način. Močan odpor so zavojevalcem nudili prebivalci Čukotskega polotoka. Konflikt se je razvil do te mere, da je na eni in drugi strani v spopadih sodelovalo več kot tisoč mož. V čukotsko ljudsko izročilo se je takrat vtisnila neprijazna podoba Rusa: "Oblečen je v železo, brke ima kot mrož, oči okrogle in železne, nosi kopje do lakti, vede se napadalno izziva na boj".

Jermak Timofejevič osvaja Sibirijo

Čukčem je uspelo ruskim zavojevalcem zadati več bolečih porazov. Tako je v bitki pri Jegaču leta 1730 padel kozaški polkovnik Afanasij Šestakov, v bitki pri Orlovi leta 1747 pa je hud poraz utrpel odred majorja Dmitrija Pavluckega, pri čemer je bil ubit tudi sam poveljnik. Težave z bojevniškim ljudstvom je uspelo rešiti šele carici Katarini II., ki je Čukčem podelila visoko stopnjo notranje avtonomije.

Kozaki zbirajo jasak - dajatev v krznu.

Kljub odporu Čukčev in rednih vstaj Korjakov na Kamčatki so se Rusi uspešno prebili na sever Daljnega vzhoda in tako že koncem 18. stoletja začeli kolonizirati Aljasko. Precej težje je bilo na jugu v porečju reke Amur, kjer se je Rusija morala soočiti z mogočnim cesarstvom dinastije Čing.

Sibirski kozaki raziskujejo nova ozemlja

Prihod "daljnih barbarov" v svoje vazalne dežele so v Nebeškem kraljestvu vzeli kot grob poseg v njihovo interesno območje. Leta 1685 je rusko postojanko Albazin na reki Amur obkrožila 5.000-glava kitajska vojska. Kljub desetkratni številčni premoči napadalcev se je postojanka obranila. Šele, ko je postalo jasno, da pomoči od zunaj ne bo, so se branilci častno predali in prepustili trdnjavo.

Gravura s prikazom obleganja trdnjave Albazin iz knjige N. Vitsena Severna in Vzhodna Tartarija, 1692

Kitajci in Mandžurci (mandžurska dinastija je na Kitajskem zavladala leta 1636) so utrdbo zorali s tlemi, a po njihovem odhodu so Albazin znova zasedle ruske čete. Kitajska vojska je vnovič začela oblegati utrdbo, a so se vsi napadi končali neuspešno. Srditi spopadi s Kitajsko so načeli že tako skromna sredstva, s katerimi je Rusija razpolagala na Daljnem vzhodu. Leta 1689 sta sprti strani podpisali nerčinski mirovni sporazum, po kateremu je morala Rusija dinastiji Čing prepustiti utrdbo Albazin in del pridobljenih ozemelj, ter tako prenehati s približevanjem Tihemu oceanu po reki Amur.

Ruski odposlanci na Kitajskem, 17. stoletje

Ruske oblasti so za naslednjega pol stoletja izgubile interes do Priamurja (južni del Daljnega vzhoda, op. ur.). Po eni strani so bili v Sankt Peterburgu prepričani, da območje suvereno nadzorujejo Kitajci (v resnici ga ti niso niti skušali kolonizirati), po drugi strani pa je v Rusiji veljalo zmotno prepričanje o tem, da ustje Amurja ni primerno za ladijski promet, otok Sahalin pa da je polotok, kar bi pomorstvu povzročalo dodatne težave.

Kitajski vojaki z artilerijskim orožjem

Ponovno obuditev ruskih aktivnosti na Daljnem vzhodu je spodbudil pojav novih igralcev. V Ohotsko morje so vse pogosteje plule britanske, francoske in ameriške ladje. "Od dvajsetih in tridesetih let 19. stoletja naprej so se ob pustih ruskih obalah začele v vse večjem številu pojavljati skupine tujih kitolovcev, ki so pogosto napadale in ropale priobalno prebivalstvo. Rusija je bila soočena z realno grožnjo popolne izgube tamkajšnjih ozemelj ali še večje škode, od tiste, ki so jo tuji mornarji že zadali lokalnemu prebivalstvu," je v spominih zapisal admiral Genadij Neveljski.

Ladje z opijem pri otoku Lindin, 1824

Generalni guverner Vzhodne Sibirije Nikolaj Muravjov je dobro razumel, kakšno nevarnost za Rusijo v sebi skriva zasedba Priamurja s strani kakšne evropske sile ali ZDA: "Levi breg Amurja ne pripada nikomur: tukaj se občasno nahajajo le nomadski Tunguzi, ob ustju reke pa Giljaki. Čim bodo Angleži za to izvedeli, bodo nemudoma zasedli Sahalin in ustje Amurja. To se bo zgodilo nenadoma, brez vsakršnih dogovorov z Rusijo, ki bi lahko zaradi tega izgubila celo Sibirijo, kajti kdor nadzoruje levi breg in ustje Amurja ..."

Portret grofa Nikolaja Muravjova-Amurskega

Leta 1849 in 1850 je Muravjov organiziral več odprav v Priamurje pod poveljstvom kapitana Neveljskega. Ko je ta ugotovil, da je Sahalin dejansko otok, ustje Amurja povsem plovno, Kitajci pa da tja še niti stopili niso, je ravnal drzno in odločno. V ustju reke je ustanovil Nikolajevsko postojanko (danes mesto Nikolajevsk na Amurju, lokalnim plemenom pa je razdelil razglase v različnih jezikih, v katerih je pisalo, da "ves Priamurski kraj do korejske meje z otokom Sahalin vred pripada Rusiji, zato se tod ne dopušča nobenih samovoljnih odlokov in odredb, sploh pa ne vznemirjanje ljudstev, ki območje naseljujejo."

Mesto Nikolajevsk na Amurju na Daljnem vzhodu Rusije na prelomu 20. stoletja

Rusija je se še zmeraj bala sovražnega odziva Kitajske, Neveljskega pa so hoteli za njegovo predrznost ponižati v mornarja, a se je Muravjov zavzel zanj pri ruskem carju, ki je odvrnil: "Ravnanje Neveljskega je bilo junaško, blagorodno in domoljubno, in kjer je bila dvignjena ruska zastava, se je ne sme več spuščati."

Genadij Neveljski

Rusija je začela krepiti svojo vojaško prisotnost v regiji. Kitajska, ki so jo oslabile opijske vojne z zahodnimi silami, pa je priznala rusko priključitev Priamurja in Ussurijskega kraja. Najpomembnejši dvostranski dogovor je bil pekinški traktat leta 1860. Da bi kitajske oblasti sprejele dogovor, je ruski veleposlanik na Kitajskem Nikolaj Ignatjev posredoval v pogajanjih s Francozi in Britanci, katerih vojski sta že vkorakali v kitajsko prestolnico, in jih prepričal, naj mesta ne uničujejo.

Podpis pekinškega traktata

Prav takrat so se tudi vzpostavili obrisi meja ruskega Daljnega vzhoda, ki z manjšimi spremembami veljajo še danes. Dolgo časa nerešeno je ostalo edino vprašanje pripadnosti Sahalina in Kurilskih otokov, ki so dokončno prišli pod oblast Moskve po drugi svetovni vojni leta 1945.

Kolona tankov T-26 vstopa v naselje na Južnem Sahalinu, avgust 1945

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke