Štirje razlogi za umor carja Pavla I.

Car Pavel I. je imel težavno otroštvo. Najprej je bil v zaroti, ki jo je spletla njegova mati Katarina II., odstavljen in umorjen njegov oče Peter III. (1728-1762). Pavlu je bilo takrat komaj 8 let, o tem, kaj se je v resnici zgodilo, pa je izvedel šele kasneje v življenju.

Veliki knez Pavel je bil legitimen prestolonaslednik, a Katarina II. je za carja hotela nastaviti svojega sina Aleksandra in Pavel je vedel za to. Kot mladeniča so ga stalno zaničevali in zasmehovali ljubljenci njene matere in državniki, zaradi česar je postal zelo negotov in sumničav.

Ko se je po smrti svoje matere leta 1796 pri 42 letih povzpel na prestol, si je prizadeval korenito reformirati dvor in državo na splošno, a njegova prenagljena dejanja so privedla do katastrofe – leta 1801 ga je umorila tolpa visoko postavljenih zarotnikov. Kaj so bili glavni razlogi za to?

Njegovo kaotično vedenje je ogrožalo ves carski dvor

Nemudoma po zasedbi prestola je Pavel I. začel izdajati nove zakone in regulative – načrt, ki ga je skrbno sestavljal v času, ko je bil veliki knez. Uvedel je na stotine sprememb v vseh sferah družbenega življenja v Rusiji – od vsakdanjih rutin na carskem dvoru do vojaških uniform. Pavel je bil zelo dlakocepske narave in je vseskozi iskal krivce. Zaradi lastne negotovosti od malih nog je bil zmeraj zelo sumničav, povsod videl zarote in izdaje.

Najmanjša kršitev vojaških regulativ ob postroju ali na paradi je lahko privedla do pregona častnika iz vojske. Usposabljanja in postroji so bili v tem času v Sankt Peterburgu skoraj dnevna praksa in car je bil na mnogih prisoten osebno. Nad lahkomiselne in malomarne oficirje se je večkrat spravil kar s palico, kričal nanje in jih naganjal iz vojske. A pogosto si je tudi premislil, preklical lastne ukaze in celo nagradil te iste oficirje, samo zato, ker ga je postalo sram svojih izpadov jeze.

Takšno obnašanje je v njegovem krogu zbujalo pozornost in strah. Za carja se je zdelo, da lahko vsak čas izbruhne kot vihar, vzdušje okoli njega pa je bilo napeto in neprijetno.

Izgubil je zaupanje carske garda

Carska garda, sestavljena iz več regimentov (Preobraženskega, Semjonovskega, Izmailovskega itd.) je hkrati predstavljala elito ruske carske vojske in carjevo osebno stražo, ki je zagotavljala varnost njegovih rezidenc. Čim je Pavel I. postal car, je naredil nekaj, kar je gardo uperilo proti njemu.

Preden je zasedel carski prestol je Pavel I. več kot 20 let svojega življenja preživel na svoji posesti v Gatčini (predmestju Sankt Peterburga), ki mu je bilo dodeljeno kot velikemu knezu. V Gatčini je organiziral vojaške vaje tam nastanjenih polkov, za katere je vojake izbral sam. Ti so navadno prihajali iz najrevnejših plemiških družin, saj so bogati plemiči služili v carski gardi. Proti koncu vladavine Katarine II. se je disciplina garde izjemno poslabšala – enote je pestilo pomanjkanje vojaškega usposabljanja, gardisti so se predajali popivanju in razuzdanemu življenju. Vojaki v Gatčini pa so bili prav nasprotno odlično usposobljeni v formacijah in rokovanju z orožjem, ter izkazovali železno disciplino, saj jih je usposabljal Pavel I. osebno, ki je na vojaški trening dal veliko.

Kmalu zatem, ko je postal car, je vse svoje vojake iz Gatčine sprejel v carsko gardo, kar so mu preostali gardisti močno zamerili – njihovi vplivni očetje so vendarle plačevali ogromne vsote denarja, da so svoje sinove spravili v gardo! Po novem pa so morali služiti skupaj z nekimi reveži iz različnih ruskih regij, ki so bili po vrhu vsega še bolje usposobljeni, kar je bila samo dodatna sol na rano.

V vseh petih letih Pavlove vladavine je napetost v njegovi gardi stalno naraščala. Na koncu, ko je bil car 1. marca 1801 umorjen, tako gardisti zarotnikom niso preprečili vstopa v carjevo rezidenco Mihajlovski dvorec, saj je bila večina stare garde uperjena proti njemu.

Prišel je v konflikt z ruskim plemstvom

V poznih letih Katarinine vladavine so visoki državniki na svojih delovnih mestih pojavljali šele popoldan, vojaški častniki v Sankt Peterburgu pa so se redko prikazali na postrojih in raje zabijali čas v plemiških salonih. Samo nekaj dni zatem, ko je Pavel I. postal car, se je življenje v prestolnici korenito spremenilo. Vsi državniki so morali biti na delovnih mestih prisotni od sedme ure zjutraj (Pavel sam je ustajal ob petih), vsi častniki pa so morali biti ves čas oblečeni samo v lastne uniforme.

Povrhu vsega so morali vsi častniki, ki so bili dodeljeni kateremu od regimentov (polkov), biti prisotni na postrojih in treningih. Če tega niso upoštevali, so bili razrešeni s položaja in vrženi iz vojske. To je bila velika sprememba, saj je bila pod Katarino večina sinov plemiških družin preprosto dodeljena regimentom, a se ni nikoli prikazala pred vojaki, za kar tudi ni bila deležna nobenih sankcij. Pod Pavlom pa se je odsotnost z dolžnosti kaznovalo z aretacijami, razrešitvami in izgoni iz vojske, zato da bi oborožene sile ohranjale dobro kondicijo. Rusko plemstvo je to dojelo kot žalitev in napad na njihove pravice.

Pavel je, podobno kot njegov dedek Peter Veliki, hotel, da rusko plemstvo služi državi. A tega se je lotil prehitro in preveč drastično. Podobno kot Peter je tudi Pavel skušal regulirati vsak aspekt življenja plemičev in njihovih družin, še posebej v Sankt Peterburgu, kjer je živela in delala državna elita. A Pavel I. ni bil Peter Veliki in proti koncu 18. stoletja je bilo plemstvo precej močnejše kot za časa Petra. Tako je Pavel razjezil plemiški razred, ki se je bil navadil razkošnega in ležernega življenjskega sloga. To plemstvo je zdaj naskrivaj izražalo svoje nezadovoljstvo, saj je odprta konfrontacija s carjem zagotovo vodila v razrešitev s funkcije in izgon.

Združil je moči z Napoleonom proti Veliki Britaniji

Od začetka svoje vladavine je Pavel glavno smer zunanje politike videl v boju zoper revolucionarno Francijo. Ruski imperij se je pridružil najprej prvi, nato še drugi koaliciji proti Napoleonu skupaj s Prusijo, Avstrijo in drugimi evropskimi silami, vključno z Veliko Britanijo.

V času vojn s Francijo je Rusija leta 1798 pridobila protektorat nad otokom Malto. Pavel I. je postal veliki mojster malteškega viteškega reda, za otok pa je predvidel, da bo postal ruska pomorska baza v Sredozemlju. Ko je leta 1800 Malto zasedla Velika Britanija, je to Pavel sprejel kot osebno žalitev in ukazal zaplembo vseh britanskih ladij, zasidranih v ruskih pristaniščih (bilo jih je okoli 300). Plačila britanskim trgovcem so bila zaustavljena in uveden je bil embargo na uvoz britanskega blaga. Diplomatski stiki med imperijema so bili prekinjeni.

Pavel I. se je nato začel zbliževati z Napoleonom in načrtovati skupno kampanjo proti britanskim ozemljem v Indiji. "Skupaj z vašim vladarjem bova spremenila obličje sveta!" je Napoleon dejal ruskemu odposlancu v Parizu. Načrt je zaobjemal ekspedicijsko silo preko 70.000 francoskih in ruskih vojakov, ki bi vkorakala v Indijo in prvi kontingent, sestavljen iz 22.000 kozakov je bil v času Pavlovega umora že na poti tja.

Med zarotniki, ki so umorili Pavla I. je bil tudi britanski veleposlanik v Rusiji lord Charles Whitworth. Pomagala mu je njegova ljubica Olga Žerebcova, sestra Platona Zubova, zadnjega ljubljenca Katarine II. in Pavlovega osebnega sovražnika. Mnogi zgodovinarji še danes menijo, da je atentat na Pavla financirala britanska obveščevalna služba.