V času vojne Japonska kot zaveznica nacistične Nemčije nikoli ni popolnoma odstopila od načrtov za napad na Sovjetsko zvezo, kljub temu, da sta državi aprila 1941 v Moskvi podpisali sporazum o vzajemni nevtralnosti. Med vojno je Japonska ta sporazum večkrat prekršila.
Vladajoči krogi in japonske tajne službe so velike upe polagali v uporabo bakteriološkega orožja. Nanj so gledali kot na sredstvo, ki bi lahko odigralo odločilno vlogo v boju proti sovražniku.
V razvoj in testiranje tega orožja sta bila vključena 731. in 100. posebni odred Kvantunške vojske. Po pričevanjih posameznikov, ki so bili vključeni v eksperimente, naj bi ljudi v japonskih taboriščih okuževali s povzročitelji kuge, antraksa, kolere, tifusa in drugimi mikrobi, za posledicami česa je večina umrla v mukah, preživele pa so podvrgli nadaljnjim poskusom, nato pa ubili. V japonskih vojaških poskusih je po navedbah prič, ki jih povzemajo ruski mediji umrlo vsaj tri tisoč ljudi.
Iz dokumentov, s katerih je bila umaknjena oznaka tajnosti, je razvidno, da je Japonska junija 1945 načrtovala bakteriološko vojno, do česar pa na koncu ni prišlo in država je avgusta istega leta kapitulirala.
Poslednje dejanje zaključka druge svetovne vojne je bil t. i. habarovski proces od 25. do 30. decembra 1949, na katerem je vojaško sodišče Primorskega vojaškega okrožja obravnavalo obtožbe proti japonskim poveljnikov glede priprav na uporabo bakteriološkega orožja. Glavni obtoženec procesa, poveljnik Kvantunške vojske Otozo Jamada, je bil obsojen na 25 let prisilnega dela, kar je bila takrat najvišja kazen v ZSSR. Načelnik 731. odreda, mikrobiolog in general Širo Išii, je pravočasno pobegnil z ameriško pomočjo. Svoje delo je nadaljeval v ZDA in na Japonskem ter umrl leta 1959.