Zakaj je ZSSR ustanovila svoj vojaški blok – Varšavski sporazum o prijateljstvu

V drugi polovici 20. stoletja je bila organizacija Varšavskega sporazuma pravi glavobol Natovih generalov. Brez rivalstva med tema dvema najmočnejšima vojaško-političnima zvezama si obdobja hladne vojne ne moremo niti predstavljati.

Malokdo pa ve, da je bila "trdnjava miru" in "ščit socializma" ustanovljena precej kasneje od svojega zahodnega nasprotnika.

Zveza socialističnih držav

Voditelji ZSSR in "držav ljudske demokracije", kakor so takrat imenovali socialistične države vzhodne in osrednje Evrope pod sovjetskim vplivom, so se dokaj mirno odzvali na ustanovitev Severnoatlantskega zavezništva leta 1949 na Zahodu. V državah vzhodnega bloka so bili prepričani, da je njihova varnost zadostno zagotovljena z bilateralnimi obrambnimi sporazumi, ki so jih sklenili s Sovjetsko zvezo in s prisotnostjo sovjetskih čet na njihovem ozemlju.

Dodatni razlog je bil ta, da je ZSSR med drugo svetovno vojno utrpela ogromno škodo in tako ni imela dovolj gospodarskega potenciala in tehničnih sredstev za ustanovitev lastnega vojaškega pakta. Sovjeti so gojili precejšnje dvome o zanesljivosti vojaških kadrov novih zavezniških držav, ki so še včeraj spadale v tabor sovražnika.

A sčasoma se je gospodarsko stanje ZSSR začelo izboljševati. Po zaslugi naporov na stotine sovjetskih vojaških svetovalcev so bile oborožene sile Vzhodne Nemčije, Češkoslovaške, Poljske, Madžarske in Romunije reorganizirane po sovjetskem modelu, mnogi častniki pa so opravili usposabljanje v sovjetskih vojaških in vojaško-političnih izobraževalnih ustanovah.

Že leta 1951 je načelnik štaba Skupine sovjetskih vojsk v Nemčiji general Sergej Štamenko na enem od srečanj, kjer je prisostvoval tudi Stalin, predstavil idejo o ustanovitvi "vojaške zveze bratskih socialističnih držav". Varšavski sporazum o prijateljstvu se je sicer pojavil šele po Stalinovi smrti.

Glavni sprožilec za ustanovitev pakta je bil podpis pariškega sporazuma leta 1954 med zahodnimi zavezniki, s katerim se je Severnoatlantskemu zavezništvu pridružila še Zahodna Nemčija, hkrati pa je bila ustanovljena Zahodnoevropska unija. Takšna nenadna utrditev položaja potencialnega nasprotnika v osrednji Evropi je privedla k temu, da so maja 1955 ZSSR, Bolgarija, Madžarska, NDR, Poljska, Romunija, Albanija in Češkoslovaška v Varšavi podpisale sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči in s tem potrdile ustanovitev vojaško-politične zveze socialističnih držav.

Pod vodstvom Moskve

Podpisnice so prevzele odgovornost pomagati druga drugi v primeru vojaške ogroženosti, ustanoviti Združeno poveljstvo oboroženih sil, kamor bodo pošiljale svoje delegate ter sprejeti "druge dogovorjene ukrepe, ki so nujni za utrditev obrambnih kapacitet, zaščito civilnega prebivalstva, zagotovitev ozemeljske suverenosti mej in ozemlja ter zaščite pred morebitno agresijo."

Ne glede na s sporazumom deklarirano enakopravnost podpisnic pa je Sovjetska zveza ves čas obstoja organizacije v njej igrala ključno vlogo. Osnutke vseh pomembnejših dokumentov, ki jih je preverjal najvišji organ Varšavskega pakta – Politični posvetovalni komite (kjer so sodelovali voditelji zavezniških držav) – so najprej potrjevali v Moskvi.

Vrhovni poveljniki Združenih oboroženih sil Varšavskega pakta in načelniki generalštabov so bili sovjetski častniki. Predstavniki tujih vojsk so praviloma zasedali položaje njihovih namestnikov.

Medtem ko so ZDA vestno razporejale finančno breme ohranjanja Nata med vse države zavezništva, je Sovjetska zveza vse stroške smelo vzela na lastna pleča. Delež ZSSR v financiranju dejavnosti Združenega poveljstva sil in štaba je znašal okoli 45 %, pri stroških za ohranjanje združenih sil in vojaške infrastrukture zavezništva pa več kot 90 %.

Za boj s kontrarevolucijo

Vojaško-politična zveza vzhodnega bloka je za sovjetsko vodstvo pomenila protiutež Severnoatlantskemu paktu. Nikita Hruščov je Varšavski pakt opisal kot "... najpomembnejši stabilizacijski faktor v Evropi."

Poleg tega, da je Varšavski pakt za Moskvo pomenil instrument zunanje politike, pa je postal tudi pomembno sredstvo reševanja kriznih situacij znotraj socialističnega bloka.

Med madžarsko vstajo leta 1956 so sovjetske sile vstopile v državo, da bi, kakor se je glasil ukaz vrhovnega poveljnika Varšavskega pakta maršala Ivana Konjeva, nudile "bratsko pomoč madžarskemu narodu v obrambi njegovih socialističnih dosežkov, za razbitje kontrarevolucije in likvidacijo grožnje obuditve fašizma." Sovjetske sile so takrat delovale "v skladu s prošnjo vodstva Madžarske ljudske republike na podlagi podpisanega Varšavskega dogovora."

Če so v Budimpešti Sovjeti uspeli z lastnimi silami (ob podpori madžarske vojske in obveščevalnih služb), so morali za zadušitev praške pomladi leta 1968 mobilizirati svoje zaveznike. V Češkoslovaško so poleg sovjetskih čet vstopile tudi poljske, bolgarske, madžarske in vzhodnonemške.

Leta 1985 se je iztekel rok varšavskega sporazuma. 26. aprila so ga zaveznice s podpisom podaljšale za nadaljnjih 20, nevede, da mu je ostalo še manj kot pet let obstoja. Po razpadu ZSSR, razgradnji socialističnega sistema v vzhodni Evropi in združitvi Nemčije je obstoj pakta izgubil ves smisel.

1. julija 1991 so predstavniki ZSSR, Bolgarije, Madžarske, Poljske, Romunije in Češkoslovaške v Pragi podpisali protokol o popolnem prenehanju delovanja Varšavskega pakta. V naslednjih 20 letih so vse nekdanje zaveznice Moskve vstopili v Severnoatlantsko zavezništvo.