Spoznajte ruskеga "Stradivarija balalajke"

Kira Lisickaja (Foto: Public Domain; Sanktpeterburški državni muzej gledališča in glasbe)
Bil je reven in neznan mojster, a njegov talent je bil preveč velik, da bi ostal neopažen.

Leta 1900 je v francoski prestolnici potekala pariška razstava 1900, na kateri so slavili tehnološke in umetniške dosežke preteklih stoletij. Rusija je bila ena pomembnejših udeležencev razstave kot nedavni zaveznik Francije.

Ruski paviljon je med drugim presenetil Parižane z nastopom Velikega ruskega orkestra, ki je igral na malo znanem ljudskem glasbilu, imenovanem "balalajka". Vodja orkestra Vasilij Andrejev je prejel legijo časti in veliko zlato medaljo razstave. Instrumente, ki jih je veliko ljudi videlo prvič, je izdelal nadarjen mizar brez formalne izobrazbe Semjon Nalimov. V naslednjih stoletjih so Nalimovove inštrumente iskali zbiralci po vsem svetu.

Nesrečni incident

Semjon Nalimov je bil reven, a nadarjen človek. "Nepismen, vendar ima dobre tesarske sposobnosti," tako so Nalimova opisali njegovi nadrejeni, potem ko so ga leta 1884 odpustili iz vojske.

Tverska regija. Semjon Nalimov.

V boju za preživetje je Nalimov odšel v Sankt Peterburg iz svoje rodne vasi v Vologdski guberniji v iskanju zaposlitve. Na poti v glavno mesto Rusije je bil Nalimov oropan in ni imel več denarja za nadaljevanje potovanja. Izstopil je z vlaka v Tverski regiji in se ustalil ter se preživljal kot mizar z najrazličnejšimi deli.

Sanje pokrovitelja

Na srečo ubogega mojstra je njegovo bivanje v Tverski regiji sovpadlo z potomci strastnega prizadevanja lokalne trgovske družine za popularizacijo balalajke kot glasbila.

Vasilij Andrejev, 1880-ta.

Nekaj ​​let, preden je Nalimov proti svoji volji končal v Tverski regiji, je Vasilija Andrejeva že navdušil zvok balalajke.

"Bilo je spokojno junijsko popoldne. Sedel sem na terasi svoje vaške hiše. Nenadoma sem zaslišal neznane zvoke. Jasno sem razločil, da gre za strunsko glasbilo. Zvoki so postajali vse svetlejši, melodija kipela od ritma in neomajno pozivala k plesu. Po dvorišču je šla delavka z vedri vode na ramenih. Opazil sem, kako so se težka vedra zibala in iz njih je kapala vode, noge kmečke ženske pa so se začele gibati še hitreje v ritmu glasbe. Čutil sem, da moje noge poskušajo narediti enako. Vzletel sem in stekel na tja, od koder so prihajali zvoki. Moj delavec je sedel na stopnicah tik pred mano in igral na balalajko! Bil sem presenečen nad ritmom in izvirnostjo tehnike in nisem mogel razumeti, kako lahko tako na videz skromen inštrument s samo tremi strunami proizvede toliko zvokov," je zapisal Andrejev o svojem prvem srečanju z ljudskim glasbilom leta 1883.

V želji, da bi balalajka postala glasbilo, ki bi ga priznala visoka družba Sankt Peterburga in morda drugih evropskih prestolnic, je Andrejev sestavil orkester in začel iskati nadarjenega mojstra, ki bi bil sposoben izdelati kakovostne balalajke.

Okna in vrata

Andrejev je odšel v Sankt Peterburg, vendar se je soočil s neprepustnim zidom neodobravanja priznanih izdelovalcev instrumentov tistega časa. Zavračali so delo z balalajkami, saj so menili, da ljudski instrument ne spada k njihovemu statusu. V obupu, da bi svojemu novonastalemu orkestru dobavil najboljša glasbila, je Andrejev dobil vest o nadarjenem rokodelcu, ki je opravljal najrazličnejša nenavadna dela v bližini in obvladal delo z lesom.

Semjon Nalimov z ženo (na levi) in sestro. Tradicionalno ljudsko glasbilo, balalajka (na desni).

Andrejev in Nalimov sta se spoznala v začetku 1890-ih. Lokalna legenda pravi, da je Nalimov, ko je bil zadolžen za ustvarjanje inštrumenta, hodil po Andrejevem posestvu in trkal na lesene okenske okvirje in vrata, da bi tako odkril najboljši zvok in našel brezhiben material za izdelavo popolne balalajke. Sčasoma je Nalimov lastniku posestva povedal, da je našel pravi material: okenski okvirji in vrata posestva so bili narejeni iz prvovrstnega gorskega javorja in mojster je verjel, da bo to popoln material. Andrejev je ukazal odstraniti okenske okvirje in vrata ter jih odpeljati v Nalimovovo delavnico. Kot pravi legenda, je medtem, ko je slednji delal na glasbilu, Andrejeva hiša stala brez oken in brez vrat.

Opremljen z najboljšimi inštrumenti in materiali je Nalimov sčasoma uspel izdelati tisto, kar se je zahtevalo od njega: popolno balalajko, ki je zvenela popolnoma drugače od katerega koli drugega ljudskega instrumenta, ki ga je Andrejev kdajkoli slišal.

"V (glasbilu Nalimova) že obstaja določena harmonija. V tem smislu je Nalimov bližje Stradivariju. (Njegovo glasbilo) je zelo natančen izraz določene harmonije. Je zelo koncentrirano in strukturirano, zato je precej zapleteno. Globina ne prihaja izvajalca, ampak iz samega inštrumenta," je dejal ruski skladatelj in virtuoz na balalajki Aleksej Arhipovski.

Semjon Nalimov.

Glasbila, ki jih je izdelal Nalimov, še danes veljajo za zelo dragocena. Zbiralci iz različnih držav sanjajo o tem, da bi jih kupili. "Obstaja neuradni popis glasbil Nalimova. Izdelali so ga največji navdušenci. V njem je približno 125 inštrumentov, vendar je del teh v tujini, saj tujci dobesedno hlepijo po teh glasbilih," pravi Andrej Gorbačov, vodja oddelka za strunska ljudska glasbila Ruske akademije za glasbo Gnessin.

Semjon Nalimov je umrl leta 1916 v starosti 59 let in za seboj pustil veliko dediščino. Ustvaril je približno 300 instrumentov, vključno z balalajkami, dombrami in drugimi. Upravičeno si je prislužil vzdevek "Stradivari balalajke", s katerim je ljudsko glasbilo ovekovečil skupaj s svojim predanim delodajalcem Vasilijem Andrejevim.

Če želite izvedeti več o najbolj ruskem od vseh ljudskih glasbil, si preberite naslednji članek.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke