Zakaj je Stalin med vojno degradiral nekega sovjetskega maršala?

Kira Lisickaja (Foto: javno lastništvo; Sergej Koršunov/MAMM/MDF)
Grigorij Kulik je vešče upravljal z artilerijo, poveljevanje več armadam pa se je zanj sprevrglo v katastrofo.

Postati maršal Sovjetske zveze je bila največja želja in je pomenila vrhunec kariere slehernemu vojskovodji Rdeče armade. Prav poveljniki kot Žukov, Rokosovski, Vasiljevski, Konjev, Mereckov, Govorov, ki so poveljevali frontam in vodili generalštab, so zagotovili poraz nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni. A v nizu zmagovalnih maršalov se je znašel tudi poraženec. Grigorij Ivanovič Kulik je dobil več priložnosti, da se izkaže na bojišču, a jih tako ali drugače ni uspel izkoristiti.

Artilerija je bila Kulikovo življenjsko poslanstvo. Med prvo svetovno vojno se je prebil od navadnega vojaka do višjega podoficirja artilerije, ter uspešno poveljeval artilerijskim oddelkom med državljansko vojno. Med obrambo Caricina (ki je kasneje postal Stalingrad) se je Kulik spoznal s Stalinom in si pri bodočem "očetu narodov" pridobil veliko spoštovanje. V povojnih letih je prevzel poveljstvo nad Glavno artilerijsko komando Rdeče armade.

Britanski tanki v Caricinu

"Če smo pošteni, avtoritarnost in nepotrpežljivost nista bili edini lastnosti Kulikovega značaja. Za razliko od nekaterih svojih podrejenih se ni bal prevzeti odgovornosti in je včasih, izhajajoč iz lastnega razumevanja naloge povečanja obrambnih sposobnosti države, sprejemal zelo tvegane odločitve," je o Kuliku zapisal konstruktor artilerijskega orožja Vasilij Grabin. Tako je v času množičnih represij, znanih kot veliki teror, Grigorij Kulik Stalinu napisal pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost nad slabšanjem bojne sposobnosti Sovjetske zveze zaradi čistk v poveljniški strukturi Rdeče armade. Za to pismo ni bil deležen nikakršnih sankcij.

Grigorij Ivanovič Kulik (1890 - 1950)

Vrnitev na bojišče konec tridesetih let pa se je zanj začelo sila neuspešno. V bojih proti Japoncem na reki Halkin Gol julija 1939, kjer je vodil artilerijo, se je v najbolj kritičnem trenutku boja vmešal v poveljevanje armad, nad katerimi je bdel Georgij Žukov. Na koncu je iz Moskve dobil ukor in bil odpoklican s fronte.

Georgij Žukov med vojaki v Mongoliji

Začetek vojne proti Finski je bil za Kulika, tako kot za celotno sovjetsko generalsko garnituro, porazen. Kljub temu pa je artilerijski del pod njegovim poveljstvom odigral ključno vlogo v prodoru Mannerheimove linije februarja 1940. 21. marca istega leta je "za vzorno izpolnjevanje bojnih nalog poveljevanja v sovjetsko-finski vojni" prejel naziv junaka Sovjetske zveze, 7. maja pa je bil povišan v maršala.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je bil maršal Kulik poslan, da pomaga poveljstvu Zahodne fronte, a se je skoraj takoj po prihodu znašel v obroču. "Obnašanje namestnika narodnega komisarja za obrambo maršala Kulika je nerazumljivo. Vsem je ukazal, naj snamejo razpoznavne znake, odvržejo dokumente in se preoblečejo v kmečko opravo. Tudi sam se je preoblekel. S sabo ni imel nobenih dokumentov, ne vem, ali jih je sploh prinesel iz Moskve. Predlagal je, da položimo orožje, meni osebno pa da snamem odlikovanja in zavržem dokumente, a nihče razen njegovega pomočnika, majorja, katerega ime sem pozabil, tega ni storil. Ta predlog je podkrepil z argumentom, da če nas zajame sovražnik, bo mislil, da smo kmetje," je poročal poveljnik 3. oddelka 10. armade polkovni komisar Los. Iz obroča so se do svojih prebili šele po dveh tednih.

Zahodna fronta

Naslednji neuspeh je za maršala postala 1. sinjavinska operacija septembra 1941, v kateri se mu ni uspelo s silami okrepljene 54. armade prebiti skozi obroč blokade Leningrada z zunanje strani. Eden od glavnih razlogov poraza je bil Kulikov konflikt z Žukovom, ki je takrat zasedal položaj poveljnika Leningrajske fronte in vodil prodor s strani obkoljenega mesta. Poveljnika se nista mogla dogovoriti o skupnih koordiniranih akcijah. "Tega človeka se spominjam z grenkobo," je v spominih zapisal maršal Aleksander Vasiljevski. "V začetku vojne je neuspešno izpolnjeval naloge štaba na Zahodni fronti, nato pa je prav tako slabo poveljeval eni od armad pri Leningradu. Zaradi negativnih osebnostnih lastnosti ni užival spoštovanja in ni znal organizirano voditi armad."

Leningrajska fronta (september, oktober 1941)

"G. I. Kulik je bil neorganiziran človek, ki je imel o sebi visoko mnenje, vsa svoja dejanja pa je imel za nezmotljiva. Pogosto je bilo težko razumeti, kaj hoče, k čemu stremi. Menil je, da je najboljša metoda dela držati podrejene v strahu. Njegova priljubljena fraza pri podajanju ukazov je bila Zapor ali odlikovanje," se je spominjal glavni maršal artilerije Nikolaj Voronov.

Stalinovega potrpljenja je bilo dokončno konec v luči dogodkov novembra 1941 na Krimu. Kuliku, ki ga je opolnomočil štab vrhovnega poveljstva, je bilo ukazano z vsemi sredstvi obraniti mesto Kerč na vzhodu polotoka. Ta pa je, ko je videl, kako neorganizirana in oslabljena je vojska, ukazal umik na drugo stran na Tamanski polotok, kjer je hotel postaviti obrambo. Konec petdesetih let je posebna komisija med preiskavo ugotovila, da je bilo v danih okoliščinah nemogoče obdržati mesto, a med vojno je bilo poveljstvo drugačnega mnenja in Grigorij Kulik je bil obtožen vojaškega prekrška.

Razen tega, da je "v nasprotju z ukazom Stalina" zapustil Kerč, so maršala obtožili še izgube Rostova na Donu, kamor ga je prav tako poslal štab kot svojega predstavnika. "Kulikov prekršek je bil v tem, da nikakor ni izkoristil možnosti za obrambo Kerča in Rostova, da ni organiziral njune obrambe in se je vedel kot strahopetec, poraženec, ki je izgubil perspektivo in ni verjel v našo zmago nad nemškimi zavojevalci," je pisalo v sodbi narodnega komisarja za obrambo Josifa Stalina. 19. februarja 1942 je bil Kuliku odvzet čin maršala in naziv junaka Sovjetske zveze, prav tako pa je izgubil tudi vsa ostala odlikovanja.

Degradiran je bil do čina generalmajorja in nato omejeno sodeloval v vojaških operacijah, pri čemer ni dosegel nobenih vidnejših rezultatov. Na neki točki je bil znova povišan v generalporočnika in si uspel povrniti del odlikovanj, a po nezadovoljivem služenju v glavnem štabu Rdeče armade so ga znova degradirali v generalmajorja.

Grigorij Kulik se nikoli ni smatral za krivca svojih neuspehov. Kot uradni namestnik poveljnika Privolškega vojaškega okrožja po vojni je v gostilniških pogovorih s kolegi odkrito kritiziral "karieriste" v vrstah najvišjega poveljstva in tudi z obtožbami proti državnemu vodstvu ni skoparil. Na koncu je bil na začetku leta 1947 Kulik skupaj z generaloma Vasilijem Gordovim in Filipom Ribalčenkom, ki sta služila v istem okrožju, aretiran in čez tri leta usmrčen zaradi "organiziranja zarotniške skupine za boj proti sovjetskim oblastem". Šele za časa Nikite Hruščova je bil posmrtno znova povišan v maršala, vrnjena pa so mu bila tudi odlikovanja ter naziv junak Sovjetske zveze.

Zadnja Kulikova fotografija

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke