Leta 1944 je Rdeča armada izvedla deset obsežnih strateških ofenzivnih operacij, v katerih je osvobodila skoraj celotno ozemlje Sovjetske zveze in uničila več kot 130 nemških divizij, medtem ko so Bolgarija, Romunija in Finska prešle na stran protihitlerjevske koalicije, nacistična Nemčija pa se je znašla na robu popolne kapitulacije.
Osrednja značilnost teh operacij je bil visok tempo napadov Rdeče armade, složno delovanje vseh vej vojske, operativna in taktična nenadnost, ter učinkovitost in množičnost delovanja letalstva in artilerije.
4. novembra istega leta je Josif Stalin v prispevku ob 27. obletnici velike oktobrske socialistične revolucije prvič naštel te operacije in jih nazval z "udari" in tako je nastal izraz "stalinski udari".
Sovjetske sile so z zlomom dobro pripravljene nemške obrambe pri Leningradu nasprotnika potisnile 200-280 kilometrov na zahod in končale blokado drugega najpomembnejšega sovjetskega mesta. 16. in 18. armada nemške armadne skupine Sever sta utrpeli hude izgube in se bili primorani umakniti na obrambno linijo na meji sovjetske Estonije.
Bitka za Ukrajino onkraj desnega brega Dnepra je bila ena največjih v vsej vojni. Na obeh straneh se je v boje vključilo do 4 milijone ljudi. Večino časa je ofenziva Rdeče armade potekala v težkih pogojih spomladanskega blata in dolgotrajnega slabega vremena. Vsem težavam navkljub pa je Sovjetom uspelo osvoboditi velik del Ukrajine in tretjino Moldavije ter se prebiti do romunske meje. Zaradi svoje slabe predstave je bil z mesta poveljnika nemške armadne skupine Jug odstavljen feldmaršal Erich von Manstein.
Če je leta 1941 nemška vojska potrebovala 250 dni, da je zavzela glavno bazo sovjetske črnomorske flote Sevastopolj, je to Rdeči armadi leta 1944 uspelo v vsega treh dneh. Osvoboditev južne Ukrajine in Krima je omogočilo zavarovati boke silam, ki so prodirale proti Romuniji, ladje pa so se lahko vrnile v svoje baze na polotoku. Kmalu so zagospodarile na celotnem območju Črnega morja.
Glavni cilj množične ofenzive v Kareliji junija 1944 je bil prisiliti Finsko k umiku iz vojne. Kljub temu, da je nasprotnik na tem delu osredotočil več kot 70 odstotkov svojih sil, je Rdeči armadi uspelo prebiti obrambo in zasesti Viborg ter Petrozavodsk. Ko je nastala realna grožnja, da bodo sovjetske sile vdrle v globino finskega ozemlja, je finska vlada začela iskati možnosti za mirovni sporazum z ZSSR.
Med belorusko ofenzivo, operacijo Bagration, je Rdeča armada nemški vojski pokazala svojo različico Blitzkriega – bliskovite vojne. Načrt se je koval v popolni tajnosti in zato je operacija Nemce močno presenetila. V vsega dveh mesecih spopadov so tri sovjetske fronte (mišljene so vojaške formacije) po zaslugi učinkovite medsebojne koordinacije prodrle 600 km daleč, razbile nemško armadno skupino Center in osvobodile območje Belorusije, vzhodne Poljske in del Pribaltika.
V lvovsko-sandomirski operaciji je bila močno potolčena nemška armadna skupina Severna Ukrajina; 32 divizij je izgubilo do 70 odstotkov mož, 8 pa jih je bilo popolnoma uničenih. Rdeča armada je popolnoma osvobodila Ukrajino in prekinila zvezo med nemškimi armadnimi skupinami na severu in jugu, ki je poslej lahko potekala le po ozemlju Madžarske in Češkoslovaške.
Uničujoč zlom nemško-romunske armadne skupine v Moldaviji in prodor Rdeče armade na romunsko ozemlje sta privedla do tega, da je 23. avgusta kralj Mihai I. izvedel državni udar, aretiral maršala Iona Antonescuja in člane njegove vlade. Romunija je prestopila na stran protihitlerjevske koalicije, njena vojska pa je pomagala 2. ukrajinski fronti maršala Rodiona Malinovskega do konca oktobra osvoboditi skoraj celotno romunsko ozemlje izpod nemške in madžarske okupacije.
Ne glede na to, da je po operaciji Bagration dislociranim nemškim silam armadne skupine Sever v Pribaltiki grozilo ločenje od osnovnih sil, je Hitler ukazal zadržati regijo do zadnjega. Rdeča armada je morala s hudimi napori prebiti globoko ešalonirano (večslojno) obrambo nasprotnika, še posebej v območju Rige in na otokih Zahodnoestonskega arhipelaga. 10. oktobra so Sovjeti dosegli obalo Baltskega morja južno od Klajpede v današnji Litvi in s tem odrezali armadno skupino Sever, ki je ostala v zahodni Latviji. Blokirana nemška armadna skupina je v t. i. kurlandskem kotlu zdržala vse do kapitulacije Nemčije in si med sovjetskimi vojaki prislužila šaljiv vzdevek - "tabor oboroženih vojnih ujetnikov".
V Karpate se je bila Rdeča armada septembra 1944 primorana podati naglo, brez temeljitejših priprav, saj je konec avgusta Sovjete za pomoč zaprosilo slovaško odporniško gibanje. Rdeča armada na koncu kljub vsemu ni zmogla doseči vstajnikov, ji pa je uspelo razbiti armadno skupino Heinrici ter zasesti vzhodno Slovaško. Med tem časom je 3. ukrajinska fronta maršala Fjodorja Tolbuhina skupaj z enotami jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske pregnala nasprotnika z večjega dela jugoslovanskega ozemlja ter 20. oktobra vkorakala v Beograd.
V sovjetskem Zapoljarju Nemci nikoli niso dosegli resnejših uspehov. Ne glede na to so v začetku oktobra 1944 še zmeraj nadzorovali sovjetsko ozemlje zahodno od Murmanska, po katerem so potekale poti do za Tretji rajh najpomembnejših nahajališč bakra, niklja in molibdena v severnem delu Norveške in Finske. Sile Karelijske fronte pod poveljstvom generala Kirilla Mereckova so ob podpori Severne flote in morskih desantnikov v težkih razmerah prebile večslojno nemško obrambo in osvobodile regijo izpod nemške okupacije ter proti koncu oktobra stopile na norveško ozemlje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
