Med množico arhitekturnih konceptov in utopičnih teorij posebno mesto zaseda ideja linearnega mesta z dolgimi, širokimi ulicami. Pojavila se je že v 19. stoletju, največ zanimanja pa je povzročila pri sovjetskih arhitektih dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Tako je recimo Nikolaj Ladovski predlagal združiti Leningrad in Moskvo na račun predelave moskovske ulične mreže; podaljšana glavna Tverska ulica bi morala postati osnovni vektor razvoja mesta in povezovalna os med obema prestolnicama.
Arhitekt in teoretik urbanega načrtovanja Nikolaj Miljutin je v svoji znameniti knjigi Socgorod iz leta 1930 predstavil lastno zasnovo linearnega mesta. Osnovna ideja je bila decentralizacija industrije in postavitev stanovanjskih sosesk nasproti tovarniških kompleksov. Po takšni zasnovi bi lahko mesto raslo v neskončnost in se izognilo tvorbi prenaseljenih delov. Vsi ti načrti so na koncu sicer ostali le na papirju, a so v različnih obdobjih imeli nemalo privržencev.
Izvedba ideje linearnega mesta v Rusiji je uspela samo enkrat. Za kraj tega obsežnega urbanističnega eksperimenta je bil določen Volgograd. Svojo razpotegnjeno obliko je mesto dobilo že v 16. stoletju, saj je takšna struktura nastala iz nuje po prevažanju tovora, ki so ga proizvajale manufakture in obrtniki po reki Volgi. Okoli teh obrtniških središč so zrasle stanovanjske četrti, ki so se nizale vzdolž reke. Podobna shema razvoja mesta se je ohranila tudi po revoluciji. Nove četrti, ki so zrasle kot delavski zaselki, so se raztegnile vzdolž rečnega brega na razdalji 30 km.
Med drugo svetovno vojno je bila v tem mestu, ki se je med 1925 in 1961 imenovalo Stalingrad, uničena več kot polovica vseh zgradb. Stalingrajska bitka je z obličja Zemlje izbrisala cele stanovanjske četrti.
A tudi po vojni se je mesto razvijalo v linearnem stilu. Po generalnem načrtu iz leta 1945 je bilo obrežje očiščeno industrijskih objektov, skladišč in vojaških instalacij, ki so ločevale stanovanjske četrti od reke Volge.
Največje povojno gradbišče je nastalo na Mamajevem kurganu na desnem bregu Volge, kjer je bil 15. oktobra 1967 slavnostno odprt spomenik Junakom stalingrajske bitke, delo kiparja Jevgenija Vučetiča, arhitekta Jakova Belopoljskega in gradbenega inženirja Nikolaja Nikitina, enega od graditeljev moskovskega televizijskega stolpa Ostankino. Ker je projekt izvajalo podjetje Stalingradgidrostroj, ki je gradil tudi Volško hidroelektrarno, so bili pri gradnji uporabljeni tudi isti materiali – beton, kovina in granit.
Pred začetkom gradnje so z Mamajevega kurgana več mesecev čistili mine, granate in letalske bombe, poleg tega pa prekopali še posmrtne ostanke padlih v skupinsko grobišče nedaleč stran. Na očiščenem območju so nato nastali nasipi in klančine ter opora za glavni spomenik. Na Mamajevem kurganu so postavili več objektov; skulpturo Stati do smrti, zidove-ruševine, dvorano Velike slave in spomenik Mati domovina kliče!
Slednja je postala najvišji kip svojega časa in prišla celo v Guinnessovo knjigo rekordov. V višino meri skupno 85 metrov, sama figura pa 52 metrov. Sprva je bil spomenik zamišljen v dvakrat manjšem merilu, a je na prošnjo Nikite Hruščova "zrasla", da bi bila višja od ameriškega Kipa svobode.
Leta 2010 je bilo znotraj mestne meje Volgograda vključeno 28 naselij in otok Sarpinski, kar je na zemljevidu spremenilo konfiguracijo mesta, a načelo linearnega razvoja se je ohranilo do dandanes. Danes se mesto razteza 90 kilometrov vzdolž rečnega brega Volge in zavzema površino 56.500 hektarjev. Zaradi te zasnove ima Volgograd danes tudi najdaljšo ulico v Rusiji, ki se imenuje Prodoljna in meri več kot 50 kilometrov.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
