Največji poraz, ki ga je ameriška vojska utrpela na ruskih tleh

19. januarja 1919 v vasi Nižnjaja Gora. Zgodnje jutro je jasno in ledeno. Tod nastanjeni ameriški vojaki mirno spijo v svojih posteljah, ko jih nenadoma pokonci vrže artilerijsko obstreljevanje. Pohitijo ven in zagledajo, kako se samo nekaj sto metrov od njih izpod snega dvigajo vrste v belo oblečenih vojakov Rdeče armade. Tako se je začela bitka, ki je dejansko zapečatila usodo tuje intervencije na ruskem severu med državljansko vojno.

Ameriški vojaki na ruskih tleh

Ameriški vojaki med natovarjanjem zalog pred odhodom v Rusijo. 1918

US National Archive

Glavni povod za ZDA, Združeno kraljestvo in Francijo za intervencijo v Rusiji je bil podpis mirovnega sporazuma v Brest-Litovsku 3. marca 1918 med centralnimi silami in boljševiki, ki so malo pred tem prevzeli v oblast v državi. Po izstopu Rusije iz vojne so Nemci lahko nad Francijo zgrnili vse svoje sile, česar zavezniki nikakor niso mogli dopustiti.

V Washingtonu, Parizu in Londonu je bila sprejeta odločitev ponuditi vojaško in materialno pomoč nasprotnikom boljševikov – t. i. belim, ki so odkrito napovedali, da so pripravljeni nadaljevati vojno z Nemčijo do zmagovitega konca. Poleg tega so se v ruskih pristaniščih nabrale večje količine vojaškega tovora, ki so jih prej poslali ruski zavezniki. Ta tovor ni smel pasti v roke komunistov.

Poleti 1918 se je več kot pet tisoč ameriških vojakov izkrcalo v severnem ruskem pristanišču Arhangelsk. Nadaljnjih osem tisoč se jih je sočasno pojavilo na ruskem Daljnem vzhodu, da bi med drugim omejili ozemeljske apetite Japonske, njihovega novega geopolitičnega tekmeca, ki je prav tako sodeloval v intervenciji.

Ameriška postojanka na skrajnem severu Rusije

US National Archive

Do jeseni istega leta se je bela garda ob pomoči tujih interventov (v glavnem Američanov in Kanadčanov) prebila od Arhangelska 300 km na jug in zavzela mesto Šenkursk na bregu reke Vage, ter se zajedla v globino ozemlja pod nadzorom boljševikov. Ta predel, zaščiten z bodečo žico, številnimi mitraljeznimi gnezdi in več deset artilerijskimi topovi je postal kost v grlu sovjetskega poveljstva.

Šenkurska operacija

Ameriški vojaki v snegu v kamuflažnih oblačilih

US National Archive

Boljševikom jeseni ni uspelo ponovno zasesti Šenkursk in glavni napad sovjetske 18. strelske divizije 6. armade je bil zato planiran januarja 1919. Njene sile so štele 3.000 vojakov, ki jim je nasproti stalo 300 Američanov ter 900 belogardistov in Kanadčanov.

V skladu z načrtom bi rdečearmajci ob podpori partizanov napadli s treh strani v razmerah ostre severne zime in brez zanesljivih sredstev za zveze. "Povsem jasno mi je bilo, da če bi takšno operacijo predstavil profesorju generalu Orlovu z Akademiji generalnega štaba, me več v generalni štab ne bi spustili," je v spominih z naslovom Dve življenji pisal avtor operacije sovjetski vojskovodja in nekdanji carski general Aleksander Samojlo.

Deli 18. divizije so se skrivoma premikali proti Šenkursku in okoliškim vasem, kjer so stala oporišča belogardistov in interventov. Rdečearmejci so se morali spopadati s temperaturami do -40 stopinj Celzija in gaziti po globokem snegu, pri čemer so s sabo vozili še težko artilerijo.

Ameriški vojak deli kuhan riž rdečearmejskim vojnim ujetnikom, 1919

US National Archive

Da bi bila v napadu dosežena kar največja možna mera presenečenja, so vojakom ukazali čez plašče nadeti spalna oblačila. Bele srajce in dolge spodnjice so bile za kamuflažo, ki je napadalcem omogočila, da so se neopaženo približali sovražnikovim položajem na razdaljo vsega sto metrov.

Nenaden prihod rdečearmejcev s težko artilerijo z območij, ki so veljala za neprehodna, je sovražnika popolnoma presenetil, a kljub temu je trajalo pet dni, preden so boljševiki uspeli pregnati bele, Američane in Kanadčane iz vasi ter jih prisiliti v umik proti mestu. "Sneg, ki je segal do pasu, je bil prava nočna mora in z vsakim novim korakom je kdo od naših nesrečnih tovarišev padel mrtev ali ranjen. Pomagati jim nismo mogli, vsak se je boril le za svoje življenje," se je spominjal poročnik Harry Mead.

Zajeti boljševiki

US National Archive

24. januarja bi se moral zgoditi odločilen napad na mesto. A belogardisti in interventi niso čakali napada, ampak so se po hitrem postopku pobrali iz Šenkurska po edini cesti, ki je rdeči še niso presekali, v smer vasi Vistavka.

Boleč poraz

Častniki zavezniškega ekspedicijskega polka v Arhangelsku, 1919

US National Archive

Vojaki rdeče 6. armade so v mestu zajeli skladišča s 15 artilerijskimi topovi, 60 mitraljezi in 2.000 puškami. Ostale so tudi velike, še nedotaknjene zaloge hrane, in prav te so pomagale sovražniku, da se je umaknil, saj so se sestradani rdečearmejci dobesedno vrgli nad zaloge in jim ni bilo do tega, da bi zasledovali sovraga.

Sveži ameriški grobovi v Rusiji

US National Archive

Po šenkurski operaciji so sile belih in interventov izgubile pomembno oporišče in bile potisnjene 90 kilometrov na sever. Samo ameriške in kanadske čete so imele okoli 40 mrtvih in okoli 100 ranjenih, kar je bil za intervente, ki so se nameravali držati čim dlje od dejanskih bojev, velik udarec. Za primerjavo, ameriški korpus Sibirija je v letu in pol svojega delovanja na Daljnem vzhodu in v Sibiriji v bojih izgubil 48 vojakov, 52 pa je bilo ranjenih.

Ameriške sile na postroju pred odhodom iz Rusije. Junij, 1919

US National Archive

Šenkurska katastrofa je močno načela bojno moralo interventov in izzvala slabo voljo v vrstah ameriških, britanskih in francoskih formacij, vojaki katerih niso želeli umirati v zanje tuji vojni. Odigrala je tudi precejšnjo vlogo pri tem, da so se ameriška vlada in vlade zaveznikov resno zamislile o smiselnosti in ceni udeležbe svojih vojska v ruski državljanski vojni.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.