Kako je elektrika postala del sovjetske propagande

Elektrifikacija je v Rusiji potekala drugače, kot v drugih državah. Boljševiki so, potem ko so prišli na oblast, hitro ugotovili, da če ne bodo v nekaj letih zaostalo agrarno državo pretvorili v industrijsko gospodarstvo, bo ogrožen sam obstoj sovjetske države. Za zagon gospodarstva je bilo najprej treba povsod speljati elektriko. Naloga je bila zahtevna in naporna, še posebej v kontekstu ogromnih razdalj in nepismenosti prebivalstva. Zato so se boljševiki odločili, da bo elektrifikacija postala še en od elementov sovjetske propagande in rezultati so bili več kot uspešni.

Izvedba načrta elektrifikacije Rusije, potrjenega leta 1921, je ne samo privedla k velikemu industrijskemu napredku, ampak je obenem ustvarila novo božanstvo, ki so se mu klanjali slikarji, pisatelji, kiparji, arhitekti in režiserji. Elektrifikacija je v mnogem oblikovala sovjetsko življenje in globoko zaznamovala sovjetsko umetnost.

Električna vila

Decembra 1921 je IX. Vseruski kongres Sovjetov potrdil načrt Države komisije za elektrifikacijo Rusije s seznamom elektrarn za naslednjih 10-15 let. To je bil racionalni in perspektivni projekt za preobrazbo države, v katerem je prisostvovala tudi neracionalna komponenta. V zgodnjih sovjetskih tekstih o elektrifikaciji je namreč opazen motiv elektrike kot življenjske sile in skrivnostne energije. V eseju, posvečenem gradnji Šterovske elektrarne, piše: "Močna nevidna sila bo stekla po žilah, t. j. po žicah, in spomladi vdahnila silo 60 opuščenim rudnikom … oživela bo celotna antracitna regija ... žita bo več in vse bo ozelenelo od te sile." Takšne predstave o elektriki kot o racionalni in hkrati mistični sili so bile značilne za prvo obdobje sovjetske države. V bistvu so bile samo nadaljevanje filozofskih, književnih in umetniških idej iz 19. stoletja.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje enoznačnega in jasnega odgovora na vprašanje "Kaj je elektrika?" še ni bilo. V 19. stoletju so si jo predstavljali kot tekočino, kot več tekočin ali kot gibanje delcev. Takšen nedorečen in skrivnosten status tega pojava je navadnim ljudem oteževal razumevanje in "udomačenje" elektrike. Malo je bilo takšnih, ki so si iskreno in močno želeli v svoje domove spustiti to neznano silo, ki je lahko povrhu še nevarna. Simbolično so ta občutja neznanega a zanimivega strnjena v liku električne vile, ki se je pogosto pojavljala na reklamah še v carskem obdobju. Takšne upodobitve so neznani sili dale človeški izgled in jo predstavljale v prijateljski in prijazni luči. Vila je najpogosteje nastopala v obliki golega ali napol golega dekleta z dvignjeno desnico, v kateri je držalo nov umetni vir svetlobe, pod nogami pa imelo dinamo. Takšne upodobitve ste lahko srečevali po Evropi, Ameriki in v carski Rusiji.

Iljičeva svetilka

Boljševiki so lik električne vile domiselno prevzeli in se odločili za demiurga in simbol elektrifikacije uporabiti kar vodjo svetovnega proletariata Vladimirja Iljiča Lenina. Električna svetloba, ki je po zaslugi elektrifikacije razsvetlila domove in ljudskim množicam prinesla razsvetljenje in novo bit, je dobila ime Iljičeva svetilka. Ta izraz se je pojavil v medijih, potem ko je Lenin leta 1920 obiskal otvoritev prve vaške elektrarne v Kašinu, ki je bila postavljena na pobudo domačinov. Nato so mit o Leninu kot kultnem junaku, ki prinaša novo električno svetlobo, promovirali v filmu, na plakatih in v knjigah. Lenin ni samo prižgal luč, ampak jo je dobesedno tudi poosebljal – Lenin je bil elektrika.

Tudi v otroških knjigah je Lenin nastopal kot "električni prevodnik". Nov vizualni jezik in nove strategije načina prikazovanja elektrike niso bile razvite samo za v knjige, pač pa prilagojene tudi za kinematografijo, plakate, umetniške slike, kiparstvo in arhitekturo.

Električno omrežje

Za sovjetske ideologe in propagandiste je imel takšen prikaz elektrifikacije, ki povezuje center s periferijo, sila velik pomen. Električno omrežje, ki se je širilo v vse vogale države, je izviralo iz centra, kar pomeni, da je dejansko povezovalo provinco države s središčem, centralizacija pa je igrala veliko vlogo pri razvoju sovjetske države. Prav ta je bila zamišljena, da bo zagotovila hkratno upravljanje s celotnim narodnim gospodarstvo iz enega centra. Rezultati centralizacije so postali vidni tekom tridesetih let, ko so se pojavile prve nadzorne točke električnega omrežja, same ideje o tem pa so začele krožiti že v dvajsetih.

Prav takrat je električno omrežje postalo metafora za osmišljanje novega sovjetskega prostora, ki se je v svojem bistvu razlikoval od prostora carske Rusije. Ta konfrontacija je bila pogosto vizualizirana, na primer v filmu, kjer je bil predhodni prostor prikazan kot brezobličen in razsekan na posamezne nepovezane dele, medtem ko je bil v novem prostoru vsak najbolj oddaljeni vogal države povezan s centrom. Električno omrežje je postalo instrument, ki je omogočil najbolj oddaljenim vasem, da se počutijo kot velika mesta.

Leta 1931 je filozof in znanstveni zgodovinar Boris Kuznjecov izdal brošuro Enotno visokonapetostno omrežje ZSSR, v kateri je opisal, zakaj je električno omrežje pomembno in na kak način odgovarja idejam dialektičnega materializma ter nalogam komunizma in socializma.

Elektrifikacija gospodinjstev

V dvajsetih in tridesetih letih so že v mnogih mestnih stanovanjih imeli tako svetlobo kot električne naprave, a je bilo še prekmalu, da bi lahko govorili o množični elektrifikaciji. Ta je bila šele v načrtu. Elektrifikacija gospodinjstev je bila propagirana kot vzporeden in hkraten proces elektrifikacije proizvodnje. Vsaka električna naprava je morala hraniti kerozin, ki je bil zelo pomembno gorivo. Vladalo je prepričanje, da bo elektrifikacija zadala velik udarec navadam preteklosti, da bo uničila prazgodovinski samovar in sajasti plinski gorilnik, ter da bo sovjetskim državljanom podarila gospodinjstvo prihodnosti – čisto, racionalno in udobno organizirano. Eden od takih racionalnih sovjetskih zamisli je bila utopična električna kuhinja-budilka. Čim zazvoni budilka, se v kuhinji vklopi grelnik za vodo in ko delavec odide na zajtrk, ga že čakajo vroča kava in kuhana jajca.

Eden od izzivov, s katerim so se takrat soočali sovjetski inženirji, je bil,  kako s pomočjo elektrifikacije preurediti vsakdanje življenje sovjetske ženske, kako jo osvoboditi od kuhinjskega suženjstva in ji omogočiti več časa za vključevanje v družbeno življenje.

V časopisu Obščestvennica je leta 1937 izšel dolg članek, v katerem se avtorica pritožuje nad tem, kako je njeno življenje neracionalno: čim zaključi s kuhanjem, mora začeti prati, po pranju čistiti, po tem spet kuhati, in tako vsak dan. Te svoje tegobe je opisala možu, na kar ji je ta odgovoril, da ji bo z veseljem pomagal. Tako se je v kuhinji pojavil električni štedilnik in elektromotor, življenje te ženske pa postalo mnogo lažje. To je bil eden prvih pristopov organiziranja gospodinjstev v ZSSR na znanstveni način.

Avtorica teksta je kulturologinja, doktorica znanosti, postdoktorska kandidatka na univerzi Višja šola ekonomije in Inštituta za humanistične zgodovinsko-teoretske raziskave A. V. Poletajeva.

V Moskovskem muzeju do 24. oktobra poteka velika razstava Elektrifikacija. 100 let od načrta GOERLO. Portal Russia Beyond se muzeju zahvaljuje za pomoč pri pripravi članka.