22. novembra 1917 se je v ruski vojski zgodilo nekaj do takrat nevidenega. Prvič v zgodovini je ni vodil car ali general, pač pa nižji častnik – praporščak.
Nikolaja Vasiljeviča Krilenka je Vladimir Lenin imenoval za vrhovnega poveljnika. Ne za to, da bi Rusijo povedel do zmage v prvi svetovni vojni, ampak zato da bi jo čim prej potegnil ven iz nje.
Krilenko dejansko nikoli ni bil pravi vojak in tudi sam se ni imel ta takšnega. Kot nekoga z višjo izobrazbo (študiral je na zgodovinsko-filozofski in pravni fakulteti) so ga pred vojno poslali opravljati na enoletno vojaško služenje v pehotni polk mesta Lublin. Po koncu služenja je dobil čin rezervnega praporščaka.
Zares se je Krilenko začel udejstvovati med revolucijo. Pri starosti devetnajst let se je leta 1904 pridružil boljševikom in se od takrat naprej aktivno ukvarjal s propagando in agitacijo, sodeloval v shodih, izdajal in distribuiral prepovedana glasila ter igral igro mačke in miši s carjevo tajno policijo. "Profesionalni revolucionar … izjemen pravnik … genialen pisec, talentiran tribun." Tako je Nikolaja Krilenka opisal eden od Leninovih ožjih soborcev Vasilij Vasiljev.
Leta 1915, ko je bila prva svetovna vojna v največjem razmahu, so Krilenka aretirali zaradi izmikanja služenju in zaprli. Naslednje leto je bil osvobojen in poslan na jugozahodno fronto kot častnik za zveze. Tam je nadaljeval z agitacijskim delom in pozival k takojšnjemu končanju vojne.
Globlje, kot je Rusija tonila v kaos revolucije, višje se je vzpenjal Krilenko. Ko so v vse bolj razpadajoči vojski začele nastajati politične organizacije – t. i. vojaški komiteji – je on v njih igral glavno vlogo. Zaradi aktivne udeležbe v boljševiškem prevratu je postal član prve sovjetske vlade – Sovjeta narodnih komisarjev, kjer je reševal vprašanja vojske in mornarice.
Boljševiki so se dobro zavedali, kako pomembno za ohranitev oblasti je povleči Rusijo iz prve svetovne vojne. Prvi odlok njihove vlade 8. novembra 1917 je bil zato Dekret o miru, s katerim so predlagali "vsem vojskujočim se narodom in njihovim vladam začeti takojšnje pogovore o pravičnem demokratičnem miru," ki ga je treba doseči brez priključevanja ozemelj in vojnih reparacij.
Kljub temu, da so vojskujoče se države odlok zavrnile, je Lenin vrhovnemu poveljniku generalu Nikolaju Duhoninu ukazal začeti mirovna pogajanja s sovražnikom. Ta se ni hotel podrediti, in bil posledično "zaradi nepokorščine vladi in za postopanje, ki škodi delavskim množicam vseh držav, še posebej pa vojski" 22. novembra razrešen s položaja. Na njegovo mesto je bil tega istega dne imenovan praporščak Krilenko.
"To imenovanje je višek sramote, v katero je zabredla ruska vojska," je pisal general Aleksej Budberg, ki je kasneje postal eden od glavnih pripadnikov belega gibanja v Sibiriji: "Prvi ukaz vrhovnega poveljnika po radiu se je glasil, da mora vsak polk na območju svojega delovanja samostojno podpisati premirje. V tem ukazu se je izpostavila vsa vojaška, politična in umska klavrnost tega izrodka ruske stvarnosti. Bil je preveč neumen, da bi razumel, da na tej strani fronte stoji prava vojska in da na takšne predloge ne bo niti odgovarjala."
A Krilenko je zastavljeno nalogo izpolnil. V začetku decembra je na frontah nastopilo zatišje, v Brest-Litovsku pa so se pričela mirovna pogajanja med sovjetsko delegacijo in predstavniki centralnih držav.
3. decembra je Nikolaj Krilenko prispel v Mogiljov (v današnji Belorusiji) v štab vrhovnega poveljnika, da bi aretiral "sovražnika ljudstva" Duhonina. Sodišča pa general ni dočakal, saj je kljub Krilenkovemu nasprotovanju v vagon, kjer je bil Duhonin, vdrla tolpa razjarjenih mornarjev in generala pokončala z bajoneti. Med državljansko vojno je fraza "odpraviti v štab k Duhoninu" postala sinonim za streljanje brez sojenja in preiskave.
Kmalu po podpisu brestskega mirovnega sporazuma 3. marca 1918, s katerim je Rusija izstopila iz prve svetovne vojne, je Krilenko prosil Lenina, da ga razreši s položaja vrhovnega poveljnika. Nekdanji praporščak se je želel vrniti k svoji osnovni dejavnosti pravnika in na koncu postal eden od očetov sovjetskega pravnega sistema.
Med državljansko vojno je vodil posebne sodne organe – revolucionarna sodišča, kasneje zavzemal vlogo tožilca na večjih političnih procesih, zasedal položaj glavnega državnega tožilca RSFSR in narodnega komisarja (ministra) za pravosodje ZSSR. Sodeloval je pri sestavljanju osnov za množične represije konec tridesetih let, pod njegovim vplivom se je razširila praksa kaznovanja iz političnih motivov, množične aretacije in izvensodne preiskave.
Onkraj tega pa je Nikolaj Krilenko postal tudi oče sovjetskega športnega alpinizma, za katerega je dosegel, da je dobilo priznanje na državnem nivoju. Ni samo organiziral alpinističnih odprav na Pamir, ampak je tudi sam v njih aktivno sodeloval. "Gore so zahrbtne, nevarne, a človek jih lahko pokori, če se ne ustraši napora … Neprestano treniranje uma, gibčnosti, hrabrosti. Ali ni to šola za bodoče vojake, rdeče poveljnike?" je pisal Krilenko.
Precejšnjo vlogo je odigral tudi v popularizaciji šaha v ZSSR. Kot predsednik državne šahovske zveze je štirinajst let opravljal funkcijo urednika šahovske revije in v Moskvi organiziral več velikih mednarodnih turnirjev, kjer so sodelovali najboljši šahisti sveta.
Organizatorji množičnih represij v Sovjetski zvezi pa so se praviloma tudi sami znašli med obtoženci. Tej usodi se ni izognil niti Nikolaj Krilenko. V času "velikega terorja" leta 1938 je bil na podlagi obtožb o protisovjetskem delovanju aretiran in kmalu zatem postavljen pred strelski vod. Leta 1955 so ga zaradi pomanjkanja dokazov posmrtno rehabilitirali.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
