Električni tramvaji so se v Moskvi pojavili leta 1899, najbolj priljubljen med zgodnjimi modeli pa je bil izdelan leta 1908. To je bil model F (Fonarni oz. "Ta z laterno"), motorna kočija, narejena v Sankt Peterburgu. Ime izhaja iz vgrajene steklene enote na strehi, preko katere je v notranjost prihajala dodatna svetloba od zunaj in so ji rekli "laterna". Šasija modela F je bila lesena z jekleno prevleko. Tramvaj ni imel vrat, zato so potniki pogosto kar skakali gor in dol, ko je zavijal pri nizki hitrosti. F je imel tudi motorni pogon z več predelavami in je bil iz uporabe umaknjen šele v petdesetih.
RVZ-6 je bil poseben primerek. Ta uspešen model se je razširil po vsej ZSSR in služil svojemu namenu več desetletij, v Moskvi pa je veljal za pravo eksotiko, saj se je mesto namesto njega odločilo za Tatrine tramvaje (glej spodaj). RVZ-6 je bil zasnovan v Rigi, v sovjetski Latviji. Serijska proizvodnja se je začela leta 1960 in trajala neprekinjeno tri desetletja, saj so latvijski inženirji model redno posodabljali. RVZ-6 je imel lahko konstrukcijo iz skupaj prikovanih aluminijastih plošč. Za vožnjo je imel stopalke, kar je bilo precej nenavadno za tramvaje. Ker so v Moskvi model podcenjevali, je bil v uporabi med l. 1960 in 1966, nato pa so vseh osem vozov predali Taškentu v sovjetski republiki Uzbekistan.
Tatrini tramvaji so bili narejeni po zgledu ameriškega modela, izdelovali pa so jih od petdesetih let naprej na Češkoslovaškem pod licenco. Predelana Tatra T2 se je v Moskvi prvič pojavila leta 1959. To je bil začetek novega obdobja v zgodovini moskovskih tramvajev. Bili so precej bolj praktični od sovjetskih modelov, saj je voznik imel udoben sedež, vagoni pa so bili opremljeni s prožnimi namesto popolnoma kovinskimi kolesi. Tatra T2 je po cesti vozila brez povzročanja prevelikega hrupa. Vsak vagon je imel izboljšani sistem gretja za pozimi, povrhu pa prepoznavna zasnova tega modela ni spominjala na noben drug tramvaj. Tatra T2 je bila v uporabi do leta 1981, nakar jo je zamenjala naslednja generacija, model Tatra T3, ki pa ni bil tako uspešen.
Prvi avtobusi, uvoženi iz Velike Britanije, so se v Moskvi pojavili v letih 1922 do 1924, a sovjetski inženirji so kmalu zasnovali lasten model. To je bil AMO-4, imenovan po tovarni AMO (Avtomobilsko združenje Moskve). Šasija je bila narejena v dveh modelih – drugi je imel zadaj še ena vrata, zato da je lahko služil kot reševalno vozilo. Tudi šasijo so izboljšali in napravili bolj prožno, zato da ni prehitro omagala na razritih moskovskih ulicah.
V tridesetih je bila tovarna AMO preimenovana v čast Josifu Stalinu, zato je nova kratica postala ZIS (Zavod imeni Stalina, v prevodu Tovarna Stalina). Nato so inženirji zasnovali nov avtobus, model ZIS-8. Narejen je bil po ameriškem zgledu, a s preprostejšo konstrukcijo in izboljšanimi sprednjimi zavorami. Podobno kot AMO-4 je tudi ZIS-8 nad vetrobranskim steklom imel majhno okence, v katerem je bila napisana številka proge. Na straneh je bila še barvna oznaka, da se je lahko progo prepoznalo od daleč – ideja, prevzeta od tramvajev. ZIS-8 se je uveljavil kot praktičen in enostaven za proizvodnjo, zato so ga uvedli tudi v drugih mestih po ZSSR in celo izvažali. V tovarni ZIS so nato začeli snovati še mnoge druge modele avtobusov.
Eden od največjih hitov med moskovskimi avtobusi je bil zasnovan leta 1962 v tovarni v Likino-Duljovem v Moskovski regiji. Imenoval se je LiAZ-677 in je vozil po vsej državi. V Moskvi se je prvič pojavil leta 1967, obratoval pa vse do začetka 21. stoletja. Ta avtobus je imel fleksibilno vzmetenje na pnevmatskih cilindrih, zato so mu ljudje pravili "lunohod" (lunarni rover). Motor je bil nameščen spredaj, izpušni sistem pa je potekal pod podvozjem. Ta rešitev je pripomogla tudi h gretju kabine. A bolj kot se je sistem staral, več izpušnih plinov je vdiralo v kabino. LiAZ-677 je ljudem ostal v spominu tudi po svoji majavosti in posebnem zvoku obrabljenih delov, ki je spominjal na trkanje praznih steklenic.
Madžarski avtobusi Ikarus so bili v ZSSR zelo priljubljeni. Pojavljati so se začeli konec šestdesetih, v Moskvi pa so obratovali samo največji modeli. Eden od teh je bil Ikarus-180, prvi zglobni avtobus v Sovjetski zvezi. Imel je samo 37 sedežev, a je zaradi svoje zglobne zasnove lahko skupno sprejel do 169 potnikov. Sovjeti so model zaradi pregibnega dela poimenovali "garmoška" (harmonika) ali "sesalec". Posebnost je bil tudi dizelski motor, ki se je razlikoval od požrešnih sovjetskih "bencinarjev". Kasneje je Ikarus-180 služil kot osnova za model Ikarus-280.
Prvi trolejbusi so v Moskvo prispeli leta 1933. Model LK je bil poimenovan po Lazarju Kaganoviču, ki je prvi predlagal idejo, opremiti Moskvo z električnim transportom. Prvi trolejbusi so imeli leseno šasijo, prevlečeno s kovino. Imeli so dvoje vrat, ki sta jih ročno odpirala voznik in sprevodnik. LK je bil za potnike zelo udoben; sedeži so bili oblazinjeni in ogrevani, za prtljago so bile nameščene mreže. A voznikova kabina ni bila ogrevana in lesena šasija je spuščala grozne zvoke med premikanjem. Kakorkoli že, ta nova vrsta prevoznega sredstva je skozi leta močno pridobila na priljubljenosti.
JaTB-3 se je pojavil leta 1939 in je bil eden najbolj nenavadnih trolejbusov v Moskvi, saj je bil dvonadstropen. To je bil sovjetski ekvivalent angleškega modela, kupljenega za potrebe sovjetske prestolnice leta 1937. Sprejel je lahko 100 potnikov, a ga ni bilo lahko upravljati. Vse trolejbusne kable je bilo treba dvigniti meter višje, električne kolektorje navadnih trolejbusov pa znižati. JaTB-3 je bil za visokorasle potnike neudoben, saj je bil strop obeh nadstropij zelo nizek. V zgornjem nadstropju se je bilo možno peljati samo sede, saj so stoječi potniki lahko ogrozili težišče avtobusa. Število teh trolejbusov se je z leti zmanjševalo, leta 1953 pa so jih dokončno umaknili iz uporabe.
Trolejbus MTB-82 se je v Moskvi pojavil leta 1946 in je bil precej drugačen od predhodnih modelov. Imel je univerzalno šasijo, ki jo je bilo mogoče uporabiti za trolejbuse, tramvaje ali avtobuse. Narejena je bila iz aluminija in prekrita z isto kovino, zato da bi povzročala manj hrupa. Bila je tudi precej lažja. Vrat ni bilo treba več odpirati ročno, saj so imela pnevmatski sistem. Dodatno so bili vsi deli lahko popravljivi. MTB-82 je sprejel 100 potnikov, prav kakor JaTB-3, in tudi on je imel težave s svojo velikostjo; bil je širši od drugih trolejbusov, zato so vozniki pogosto trčili v nasproti vozeča vozila ali drogove. Iz tega razloga so proizvodnjo tega modela leta 1961 ukinili, a je v uporabi ostal vse do leta 1972. Danes so pravzaprav vsi trolejbusi samo še del zgodovine, saj od leta 2020 v Moskvi več ne obratujejo, septembra lani pa je bila odprta muzejska proga.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
