Razpada Sovjetske zveze niso občutili samo nekdanji sovjetski državljani, ampak tudi ljudje v najbolj oddaljenih koncih sveta. S politične karte sveta je nenadoma izginil eden od glavnih igralcev v globalnem konfliktu kapitalističnega in socialističnega sveta.
Mnogim je odleglo. Stalna konfrontacija, proksi vojne, oboroževalna tekma in pričakovanje nove svetovne vojne z uporabo jedrskega orožja so dolga leta v različnih koncih sveta skrbeli za nervozo, predvsem v ZDA, Evropi in v ZSSR. Leta 1991 je svet dveh blokov odšel v zgodovino, ZDA pa so ostale edina svetovna velesila.
A to še zdaleč ni bila dobra novica za vse. Marsikomu ni bilo pogodu, da je država (zdaj v obliki Ruske federacije) v začetku devetdesetih let izgubila status velesile in s tem velik delež svojega mednarodnega vpliva. Hkrati si je bilo na desetine držav tretjega sveta, ki so ostale brez podpore Sovjetske zveze, zdaj primoranih najti nov položaj v svetu, kar je zanje predstavljajo vse prej kot lahko nalogo.
Če je bil za tržne špekulacije za časa ZSSR zagrožen zapor, je zbiranje in preprodaja blaga po letu 1991 z namenom zaslužka postala glavna dejavnost milijonov ljudi, ki so se učili preživljati v zanje neznanih pogojih tržnega gospodarstva.
Gospodarska liberalizacija ni bila vsem po okusu. Na milijone ljudi je zaradi hude inflacije izgubilo svoje prihranke, cene hrane in drugih proizvodov pa so se povečale za več deset krat. Razrasla sta se kriminal in brezposelnost, neizplačila plač pa so postala pravilo, ne izjema.
Ne glede na vse te težave, pa je liberalizacija cen pomagala oblastem rešiti velik problem pomanjkanja blaga za splošno porabo, ki je vzniknil v začetku devetdesetih v ZSSR. Police trgovin so se znova napolnile z izdelki, katerih velik delež je prišel iz tujine, kar je bilo še pred kratkim povsem nepredstavljivo.
Zahodna podjetja so pospešeno osvajala nove trge v državah nekdanje ZSSR. Znane zahodne znamke kot Coca-Cola, McDonalds in IKEA so v Rusiji odprle svoja predstavništva.
Ena od najbolj protislovnih plati ekonomske liberalizacije je bila privatizacija državne lastnine. Reforma, ki je bila usmerjena v povečanje učinkovitosti nekdanjih državnih podjetij, je privedla k nastanku novega družbenega razreda oligarhov in povzročila dohodkovno razslojevanje med ljudmi.
Potovanja izven ZSSR so milijonom sovjetskih državljanov pomenila nedosegljive sanje. Za potovanje v tujino je bilo nujno treba pridobiti dovoljenje oblasti, čakanje na to dovoljenje pa je včasih trajalo več let. V sedemdesetih letih je to postal tako velik problem, da se je za tiste, ki jim niso odobrili viz, pojavil nov izraz – otkazniki. Znani so primeri, ko so posamezniki skušali ujeti letalo, da bi prebili iz ZSSR.
Z razpadom Sovjetske zveze je padla tudi t. i. železna zavesa, ki je sovjetske državljane ločevala od preostalega sveta. Milijoni ljudi so dobili možnost ne samo potovati, ampak se tudi za vedno preseliti v druge države. Prebivalci kapitalističnih držav pa so poslej lahko potovali v države nekdanje ZSSR kot turisti ali poslovneži.
"Zaspali smo v eni državi, zbudili pa smo se v drugi." Tako se pogosto reče za sovjetske državljane, ki so se nenadoma znašli na ozemljih različnih držav, ki so prej spadale pod ZSSR. Meje, ki so nekoč obstajale samo na papirju, so postale trdne in razdelile mnogo družin.
Milijoni etničnih Rusov so postali državljani držav, v katerih niso veljali za državotvorni narod. In čeprav so se mnogi kljub vsemu v novi državi dobro znašli, ostaja za druge vprašanje vrnitve v matično domovino še 30 let po razpadu Sovjetske zveze precej aktualno.
V različnih obdobjih obstoja Sovjetske zveze je bilo za protisovjetsko agitacijo in propagando zagroženo delovno taborišče ali celo smrtna kazen. Znanih je mnogo primerov, ko so ljudi obsodili že za šale ali zgodbice ob neprimernem času na neprimernem kraju.
Znan je recimo primer iz leta 1948, ko je bil nek vodni inženir Popovič obsojen na 10-letno zaporno kazen za tole šalo:
"Neka starka prvič vidi kamelo, nakar zajoče in reče: Ubogi konj, v kaj so ga spremenile sovjetske oblasti!"
Zaporna kazen je grozila tudi za posedovanje prepovedane literature, celo najbolj nedolžne, in za neprimerno izražanje v odnosu do državne politične elite. Pisatelji, ki sovjetskim oblastem niso bili pogodu (Brodski, Solženicin idr.) ter znani predstavniki drugih področij (Saharov, Rostropovič, Višnjevskaja itd.) pa so bili preganjani.
Po reformah v poznih letih obstoja Sovjetske zveze in po razpadu ZSSR se je v nekdanjih sovjetskih republikah rodila svoboda govora. Državna cenzura je bila odpravljena (v nekaterih državah samo začasno) in pojavili so se neodvisni mediji. V primerjavi z življenjem v ZSSR so nekdanji sovjetski državljani dobili praktično neomejen dostop do informacij poljubne vrste, umetniki pa so dobili možnost svobodnega ustvarjanja brez bojazni do represij s strani oblasti.
Preberite še: Kako je elektrika postala del sovjetske propagande
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
