5 skrivnih orožij ruskih carjev

Лапоть (CC0), jimmywee (CC BY 2.0); Vojaško-zgodovinski muzej artilerije, inženirskih enot in zvez
Že v 16. stoletju so se v Rusiji pojavili prototipi raket, a carji so imeli v rokavu še več asov. Večino teh naprav so sicer izdelali tuji inženirji.

"Polkovnik Bauman je pokazal risbo ogromnega možnarja, ki bi ga izdelali iz 150 ton kovine. 6-tonska železna granata, ki je bila predvidena zanj, je bila tako visoka, da je segala visokoraslemu moškemu do brade. Za streljanje s tem možnarjem je bilo potrebnih 80 kilogramov smodnika," je leta 1658 zapisal tajnik danskega veleposlaništva v Moskvi Andrej Rhode. Masa tega orožja in granate se zdi enormna. Ali je bila njuna izdelava sploh izvedljiva?

Andrej Kižlo, avtor podkasta Nekaj o orožju, pravi: "Stavim, da ta projekt ni šel dlje od načrta. To je pogosta praksa v proizvodnji težke artilerije. Glavna stvar je šefom pokazati, da je zadeva ’brez primerjave v svetu’. Šefi so nato zadovoljni in ne sprašujejo odvečnih vprašanj. Dajo denar za razvoj in razvoj pokaže, da česa takega v svetu ni zato, ker nihče tega ne potrebuje. Ampak hej, izumili smo granato, ki sega do brade, sovraga bo spreletel srh že samo ob misli nanjo!"

Gigantski možnar polkovnika Baumana res ni bil nikoli izdelan. A ta zgodovinska epizoda nam kaže, da so si ruski carji v 17. stoletju resnično želeli impresivna orožja in bili pripravljeni financirati njihovo proizvodnjo. Rusi so dejansko nekaj takšnih "skrivnih" orožij tudi imeli. Zanje so jih izdelali tuji inženirji, tako kot večino zgodnje ruske artilerije. Pa poglejmo najbolj čudne in zanimive izmed teh topov.

Zemeljski topovi

Ideja za zemeljski top je bila izposojena od Friedricha Getkanta, Nemca, ki je služil na Poljskem. Eden od njegovih vajencev Hans Timson je kasneje služil pod polkovnikom Baumanom v Moskvi in z njim delil Getkantove skrivnosti.

Zgodovinar ruske artilerije Aleksej Lobin je našel opis, kako je bil ta zemeljski top zgrajen. "V tla so izkopali ogromno cilindrično jamo z manjšo luknjo (prostorom za smodnik) znotraj nje. Stene jame in luknje so bile prekrite z med sabo povezanimi deskami. V prostor, pokrit z lesenim podstavkom, so usuli smodnik, iz te komore pa je vodila dolga vžigalna vrv. Na podstavek so naložili kamne in granate različnih velikosti. Po vžigu smodnika je smrtonosne projektile odneslo v zrak, pri padanju pa so pokrili veliko območje."

Zemeljski topovi so izstreljevali projektile z maso med 16 in 32 kg in so bili primerni le za nekajkratno uporabo. Po določenem številu strelov je takšen top namreč postal neuporaben, saj se je lesena obloga med streljanjem poškodovala, les pa je zgorel.

Glavna zanka pri gradnji zemeljskega topa je bila v pravilnih izračunih ter primernih proporcih jame in komore. Hans Timson je rekonstruiral Getkantove topove in jih predstavil na vojaški vaji v Vagankovem v Moskvi leta 1672.

Edini primer dejanske uporabe teh topov v bitki pa je bil med obleganjem Soloveškega samostana (ki so ga branili staroverci) v letih 1674-1676. Glavni razlog za to je bil pa ta, da je samostan stal na odročnem otoku. Prepeljati težke bronene topove tako daleč je bilo realno nemogoče, zato je bilo bolj praktično izdelati zemeljske topove prav tam na licu mesta. Narejenih je bilo šest teh topov, ki so izstreljevali zavoje železnih žebljev in gorljive projektile. Proti koncu 17. stoletja je bila skrivnost razmerij zemeljskih topov izgubljena.

Lesene rakete

Kakor piše Aleksej Lobin, viri navajajo, da je bil med obleganjem Čigirina leta 1674 dejansko uporabljen gorljiv projektil, ki ga je za rusko vojsko izdelal neznan tuji major.

"V šestmetrske hlode so izdolbli luknje in jih napolnili s smodnikom v različnih proporcih. Hlode so nato usmerili proti mestnemu obzidju. Sovražnik ognja, ki so ga povzročili, zaradi dima, ki se je valil okoli teh hlodov, ni mogel hitro pogasiti. Dva hloda so pripeljali do okopov, sledilo jih je še več."

Vprašanje, ki ostaja, je, kako so te "rakete" spravili za obzidje – morda z neke vrste katapultom?

Oblegovalni stolpi s topovi

Leta 1552 je 150.000-glava vojska Ivana Groznega prikorakala pred Kazan, prestolnico Kazanskega kanata, islamske fevdalne države. Tamkajšnja trdnjava je imela do 9 metrov debele lesene in kamnite zidove s štirimi masivnimi stolpi in vrati, celoten kompleks pa je obkrožal širok okop. Trdnjave ni bilo mogoče zavzeti brez uporabe težke artilerije. Trajalo je tri mesece, da so iz Moskve do Kazana pripeljali 150 topov, nato pa še sedem dni, da so jih sestavili skupaj. A trdnjava se niti po močnem večtedenskem obstreljevanju ni vdala, branitelji pa so še naprej streljali projektile in puščice za obzidje.

Car Ivan je imel v svoji vojski nemške in italijanske inženirje, ki so iz lesa iz okoliških gozdov izdelali topniške stolpe. Bili so to trinadstropni stolpi z odprtinami za topove na vseh straneh, iz katerih so "kakor iz nebes" frčale granate za obzidje, kot piše v letopisu Kazanska zgodba. Stolpi so stali na kolesih ali hlodih, tako da se jih je dalo postopoma pomikati bližnje in bližje k obzidju, do šest metrov pred trdnjavski obrambni jarek.

Ta tehnična novost "v italijanskem stilu", kako pravi letopis, je doprinesla svoj delež h končnemu zavzetju Kazana. Obleganje je trajalo 32 dni in se končalo, ko so italijanski inženirji razstrelili mestno obzidje.

Guljaj-gorod ("premično mesto")

Trdnjava iz vozov – pravokotnik iz povezanih vozov na odprtem bojišču – je bila priljubljena taktika v Evropi vse od 15. stoletja. A Rusi so zasnovali lastno različico, ki so jo poimenovali guljaj-gorod ("premično" oz. "sprehajajoče se mesto").

Guljaj-gorod je bil sestavljen iz lesenih hrastovih desk v obliki ščitov. Ti ščiti so bili v kratkem času pripeljani na bojišče s posebnimi vozovi. Po prihodu so jih postavili na kolesa ali sani, odvisno od letnega časa. Med ščiti so bile odprtine za prehod vojakov, ščiti sami pa so bili povezani z verigami. Na ta način je imela pehota prostor za prehajanje, sovražnikova konjenica pa ni mogla skozi. Na ščitih so bile izdolbljene tudi strelne line za puške.

Prvič so jih uporabili v 16. stoletju za pokrivanje artilerijskih položajev, kasneje pa za varovanje pehote pred puščicami tatarske konjenice. Nemški plačanec Heinrich Staden je ob napadu krimskih Tatarov leta 1572 zapisal, da če Rusi ne bi imeli guljaj-goroda, bi jih Tatari zagotovo premagali.

V primeru večjega konflikta s tatarskimi nomadskimi plemeni na ruskem jugu je bilo guljaj-gorod možno raztegniti. "Te mobilne trdnjave so bile postavljene tako, da so lahko segale v daljavo po eno, dve, tri, štiri, pet, šest ali sedem milj," je v svojem delu Of the Russe Commonwealth iz leta 1591 pisal angleški diplomat Giles Fletcher.

Soroka (sraka) – prototip raketometa katjuša

Prototip za katjušo, slavni ruski večcevni raketomet iz druge svetovne vojne, je dejansko zasnoval Andrej Čohov, veliki ruski vojaški inženir iz 16. in 17. stoletja, ki je napravil tudi car-top.

V drugi polovici 16. stoletja je Čohov izumil večcevni top, ki je izstreljeval puškine naboje. Pravili so mu soroka (sraka), najbrž zaradi glasnih krikov, ki jih je spuščal med streljanjem. Uporabljali so ga proti sovražni pehoti. Potem ko je težka artilerija preluknjala sovražnikovo obzidje, so pred odprtine v zidovih postavili soroke, s katerimi so pokončali branitelje, ki so bežali iz goreče trdnjave.

Soroke so bile seveda primerne tudi za obrambo mest proti sovražni pehoti. Med vladavino prvega Romanova Mihaila Fjodoroviča je imelo soroke na razpolago več kot deset ruskih mest.

Leta 1588 je Andrej Čohov izdelal 100-cevno soroko, ki je tehtala 5.283 kg in bila po opisu iz leta 1641 sestavljena "iz 35 glavnih kanalov". 100-cevna soroka je izstreljevala majhne topovske krogle v "velikosti gosjega jajca" (okoli 200 gramov). V poznem 16. stoletju je ta najbolj neverjeten primerek ruske artilerije stal na bregu reke Moskve blizu Moskvoreckega mostu na južni vpadnici v mesto za primer, če bi krimski Tatari spet napadli Moskvo. Na žalost so to soroko pretopili, skoraj zagotovo v času Petra Velikega.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke