Kako so se morali boljševiki takoj po revoluciji soočiti z bojkotom

Zgodovina
GEORGIJ MANAJEV
Nemudoma po oktobrski revoluciji leta 1917 so bile mnoge državne institucije v Rusiji paralizirane, a le za kratek čas. Boljševiki so s tem problemom namreč obračunali brez milosti.

Deset dni po revoluciji v Petrogradu so se uradniki ruskega ministrstva za finance zbrali, da bi protestirali proti prevzemu oblasti boljševikov.

"Odločili smo se začeti splošno stavko in izdati resolucijo," je v obrazložitvi zapisal sekretar Sergej Beljgard.

Resolucija se je glasila takole:

"Mi, uslužbenci Ministrstva za finance, razglašamo, da:

1) Menimo, da ni mogoče ubogati ukazov, ki prihajajo od tistih, ki so prevzeli oblast;

2) Zavračamo uradno sodelovanje z njimi;

3) Od zdaj naprej prekinjamo naše uradniške aktivnosti vse do vzpostavitve priznanih oblasti. Odgovornost za posledice prelagamo na tiste, ki so zasedli oblast."

Ko se je na ministrstvu pojavil boljševiški voditelj Vjačeslav Menžinski, ki mu je Lenin naročil, da prevzame nadzor nad državno banko, se direktor kreditne pisarne Conrad Sahmen z njim ni hotel rokovati. V odgovor na to je Menžinski dejal: "Odslej vas ne priznavam več za direktorja kreditne pisarne." In vojna se je začela.

"Zaščitite državno bogastvo pred ropanjem!"

Ministrstvo za finance seveda ni bila edina institucija, ki je protestirala proti boljševiškim oblastem. Dva dni po revoluciji, 29. oktobra, so kadeti več vojaških šol v Petrogradu začeli upor proti revolucionarnim oblastem, ki so pa je bil hitro zadušen z več sto ubitimi in usmrčenimi.

Tako upor kadetov kot stavko uradnikov je organiziral Komite za rešitev domovine in revolucije, protirevolucionarna organizacija, sestavljena iz članov Petrograjske mestne dume. Upor se je začel 26. oktobra ponoči, v času ko so boljševiki zavzeli Zimski dvorec. Komite je boljševiško oblast razglasil za nelegalno in začel razpečevati letake, s katerimi je prebivalce pozival, naj ne priznavajo nove vlade.

Potem ko je upor kadetov propadel, se je komite usmeril v podporo stavki uradnikov. V stavki je sodelovalo preko 40.000 uslužbencev in uradnikov, vključno z 10.000 bančniki, 6.000 poštnimi delavci, 4.700 telegrafisti in 3.000 uradniki komercialnih podjetji. Tiskarji so zagrozili, da bodo prenehali tiskati dokumente, zaposleni v prehranski industriji v Moskvi so se odločili, da bodo prenehali dovažati hrano v Petrograd.

"Tehnično osebje nas sabotira. Sami ne bomo ničesar rešili, začela se bo lakota," je dejal Anatolij Lunačarski, slavni revolucionar in namestnik vodje Petrograjskega sovjeta. Lunačarski je imel močne povezave med staro inteligenco in je razumel, da bi stavka carističnih uradnikov lahko imela usodne posledice. "Seveda obstaja možnost, da odgovorimo s terorjem – a zakaj? Zdaj moramo najprej vzpostaviti nadzor nad celotnim civilnim državnim aparatom ..."

Boljševiki so medtem brez dostopa do državne zakladnice in državne banke ostali brez sredstev, uslužbenci državne banke pa so objavili sporočilo za javnost:

"Dragi državljani! Državna banka je zaprta. Zakaj? Zato, ker ji je nasilje, naneseno s strani boljševikov, preprečilo nadaljevanje dela. Ljudski komisarji so najprej izrazili potrebo po 10 milijonih rubljev, nato pa so 28. oktobra zahtevali še 25 milijonov brez razlage, zakaj bo denar porabljen … Mi, uradniki Državne banke, ne moremo sodelovati v pustošenju narodnega bogastva. Prenehali smo z delom.

Državljani! Denar Državne banke je denar ljudi, pridelan z vašim delom, potom in krvjo. Državljani! zaščitite državno bogastvo pred ropanjem in nas pred nasiljem, in bomo nemudoma nadaljevali z delom. Uslužbenci Državne banke."

"Uradniki morajo zapustiti stanovanja v roku treh dni"

A državna banka niti ni bila največji problem. Uradniki zunanjega ministrstva so sabotirali Leva Trockega osebno, ki je bil takrat verjetno drugi najpomembnejši boljševik za Leninom. Trocki, prvi ljudski komisar za zunanje zadeve v novi vladi, se je prvih dni službovanja na ministrstvo spominjal takole:

"Rekli so mi, da tukaj ni nikogar. Neki knez Tatiščev je povedal, da uslužbencev preprosto ni, da se niso prikazali na delu. Zahteval sem zbrati vse, ki so vendarle prišli, in izkazalo se je, da jih je bilo v bistvu kar veliko … Razložil sem jim, da je nova oblast izvršeno dejstvo in da kdorkoli želi služiti v dobri veri, bo ostal na delu. A ni zaleglo."

Okoli 600 uradnikov je takoj dalo odpoved, mnogi so odšli domov, nekateri pa so se zaklenili v svoje pisarne. Namestnik zunanjega ministra Anatolij Neratov je skušal pobegniti z originali skrivnih sporazumov caristične vlade. Na ministrstvu za delo novi ljudski komisar Aleksander Šljapnikov ni uspel uradnikov prepričati niti v to, da bi zakurili peči za ogrevanje. Na finančnem ministrstvu so medtem skurili mednarodne finančne dokumente, kar je Rusiji onemogočilo utrjevanje finančnih odnosov z drugimi državami.

Boljševiki so proti stavki uporabili ostre mere. 1. novembra 1917 je Petrograjski revolucionarni komite prenehal plačevali tiste caristične uradnike, ki so se pridružili stavki, 26. novembra pa so bili protirevolucionarji in saboterji razglašeni za državne sovražnike. Vjačeslav Menžinski je objavil ukaz, ki ga je uslužbencem finančnega ministrstva predal osebno: "Vsi uslužbenci, ki ne priznavajo oblasti Sovjeta ljudskih komisarjev, se štejejo za razrešene z delovnega mesta brez pravice do pokojnine. Uslužbenci in uradniki, ki želijo nadaljevati z delom in se podrediti revolucionarni vladi, bodo pričeli z delom v ponedeljek. Razrešeni uradniki, ki stanujejo v državnih stanovanjih, morajo le-ta zapustiti v roku treh dni."

"Trezni novi uradniki"

17. novembra je Menžinski s silo vstopil v prostore državne banke. V sefe in pisarne je bilo vdrto s silo, denar pa zasežen. To je bil začetek t. i. rdečega terorja. 7. decembra je Vseruska izredna komisija (ČeKa) pod vodstvom Feliksa Dzeržinskega začela boj zoper sabotaže, Lenin pa je organu podelil izredna pooblastila, kar je vključevalo tudi usmrtitve.

Skoraj nemudoma je Čeka odkrila, da je Sindikat zaposlenih v državnih institucijah, organizacija nekdanjih carističnih uradnikov, zbirala denar, da bi finančno podprla stavkajoče uslužbence. V te namene so nekdanji ministri prehodne vlade iz državne banke zasegli 40 milijonov rubljev, kar glede na dvomilijardni državni proračun sicer ni bila ravno velika vsota denarja - dobra plača v tistih časih je znašala 400-500 rubljev. Denar so zbirali tudi iz donacij srednjega razreda. Od tega denarja so stavkajoči uradniki dobili plačo za 1-2 meseca vnaprej. 18. decembra je bil prestrežen telegram med nekdanjimi ministri prehodne vlade, ki je uradnike po vsej državi pozival k sabotažam.

Vse to se seveda ni moglo dobro končati. 17. decembra je Lev Trocki razglasil: "Tekom meseca bo teror dobil zelo močno obliko po zgledu velikih francoskih revolucionarjev. Naši sovražniki bodo čakali na giljotino, ne samo na zapor." Leta 1918 je bil rdeči teror v polnem zamahu. Tisti uradniki, ki so zavrnili podpis dokumenta o nesodelovanju s protirevolucionarnimi elementi, so bili podvrženi represijam. 3. septembra 1918 je bilo 512 nekdanjih uradnikov, ministrov, profesorjev idr. usmrčenih s strelskim vodom. Stavke uradnikov je bilo takrat že davno konec.

V državnem aparatu se je na ta način sprostilo precej mest, večino katerih so zapolnili izobraženi judovski uradniki. Ti namreč prej pod caristično oblastjo, ki jim je omejevala pravice, niso imeli priložnosti služiti. Prav zato je bila večina judovskega prebivalstva takrat močno nastrojena proti carističnim oblastem. Boljševiki pa so, prav nasprotno, ruske Jude podpirali. 25. julija 1918 je Sovjet ljudskih komisarjev izdal dekret "O boju proti antisemitizmu in pogromom nad Judi" in Judi so bili povabljeni, da služijo v Rdeči armadi in državnih institucijah.

Semjon Dimanštejn, sovjetski uradnik, zadolžen za judovske skupnosti v Ljudskem komisariatu za nacionalnosti, je zapisal: "Dejstvo, da je precejšnje število judovskih intelektualcev zaradi vojne končalo v ruskih mestih, je precej pomagalo revoluciji." Kakor je še pisal Dimanštejn, je Lenin sam poudarjal dejstvo, da so boljševiki "uspeli prevzeti državni aparat in ga precej spremeniti ravno po zaslugi rezerve sposobnih in bolj ali manj inteligentnih, treznih novih uradnikov."