To je isti človek pred in po vojni

Jevgenij Kobitov se je rodil na Altaju leta 1910. Potem ko je leta 1941 končal Kijevsko likovno akademijo, je odšel na fronto kot prostovoljec. Po hudi bitki septembra 1941 je padel v nemško ujetništvo in bil poslan v koncentracijsko taborišče Horoljska jama.

Razmere v taborišču so bile grozljive; na območju nekdanje opekarne je bila le ena napol podrta baraka, ki je nudila edino zavetje pred jesenskimi nevihtami in dežjem. V njej se je našlo prostora le za peščico od 60.000 zapornikov. Interniranci v baraki so se dušili od prenatrpanosti in smradu zaradi neznosnih higienskih razmer.

Leta 1943 je Kobitov uspel pobegniti iz taborišča in se znova pridružil Rdeči armadi. Sodeloval je v številnih vojaških operacijah v Ukrajini, Moldaviji, na Poljskem ter v Nemčiji. Po koncu vojne je za svojo odličnost v boju za osvoboditev Smile in Korsuna v Ukrajini dobil odlikovanje junaka Sovjetske zveze.

Odsoten in nefokusiran izraz na obrazu Kobitova na drugi sliki je klasičen primer enega od prvih simptomov post travmatskega stresnega sindroma, ki se pojavi pri vojakih, ki so šli skozi izjemno travmatične izkušnje.

Po koncu vojne je bil Jevgenij Kobitov izvoljen za mestnega svetnika in postal zadolžen za kulturne aktivnosti v svoji regiji. Umrl je leta 1973.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.